Samostojna razstava Barbare Jakše in Staneta Jeršiča, Melkweg, Amsterdam, 2. december 1992 – 2. januar 1993

Programska knjižica amsterdamskega Melkwega napoveduje razstavo skopo in natančno: »Galerie — sreda, 2. dec. do sobote, 2. jan.: SLIKE IZ ŽIVLJENJA (PICTURES FROM LIFE), fotografije Barbare Jakše in Staneta Jeršiča (Slovenija)«, z odpiralnim časom od srede do nedelje med 14. in 20. uro na Marnixstraat 409 (vstop prost) ter med 20. in 24. uro na Lijnbaansgracht 234a (večerna vstopnina); spremni zapis pa dodaja, da so »poleg portretov in zelo estetsko erotičnega dela tu fotografije, ki spominjajo na sanjske podobe in imajo močno duhovno izžarevanje«, med njimi »nadrealistične kompozicije s skoraj osupljivo dinamiko ali pa prav nasprotno, s popolno utišanostjo«, ter sklene, da »poznavalci uvrščajo Barbaro Jakše in Staneta Jeršiča med velike sodobne fotografske umetnike Vzhodne Evrope«. Razstavljena podoba je vrtinčasta črno-bela kompozicija prepletenih teles in prosojnih tkanin, ki se dvigajo iz teme brez kraja in časa — telo je izluščeno iz okolice in spremenjeno v obliko, kar je klasični obrat junaštva videnja: lepo postane prav tisto, česar oko samo ne vidi in kar priskrbi šele kamera. V knjižici jo spremlja portret sedeče ženske v težki svetli obleki ob cvetju, ki ji je namesto obraza ostala prazna ploskev — podoba devetnajstega stoletja, ki ji je nekdo odvzel edini del, zaradi katerega je bila portret; tu smo že v polju melanholičnih predmetov, kjer je fotografija popis umrljivosti, fotograf pa postara resničnost in ustvarja hipne starine, sodobno različico umetne ruševine, zgrajene zato, da bi krajini poglobila zgodovinski značaj. Delo, ki bi ga sicer opravil čas, je opravljeno s skalpelom: obraz izgine, preden ga čas utegne vzeti. In ker nadrealno ni univerzalno psihološko dejstvo, temveč najbolj krajevno, etnično in časovno določeno, podobo pa naredi nadrealno patos sporočila iz minulega časa, je najbolj nadrealen element te tiskovine navsezadnje kataloški stavek sam: decembra 1992 je bila Slovenija komaj leto in pol stara, mednarodno priznana januarja tistega leta in maja sprejeta v Združene narode, v isti program pa je bila uvrščena tudi videoinstalacija Sejalec (The Sower) Marine Gržinić in Aine Šmid, prav tako označena kot slovenska — in vendar ju spremno besedilo umesti v »Vzhodno Evropo«, kategorijo, ki tedaj ni bila več politično dejstvo, ampak navada, ostanek delitve, ki je uradno ni bilo že tri leta. Manj kot dve leti prej sta bila v italijanskem Museo Ken Damy predstavljena kot due giovani autori jugoslavi; ime države se je torej spremenilo hitreje kot zemljevid v glavi tistega, ki je pisal podnapis. Ostane dvojna melanholija — ena proizvedena v temnici, z draperijo, toniranjem in izbrisanim obrazom, druga pa podeljena zastonj, v obliki zemljepisne oznake, ki pove več o gledalcu kakor o gledanem; prva je bila obrt, druga usoda.

Razstava: Angels
Prizorišče: Melkweg Galerie, Lijnbaansgracht 234a, Amsterdam
Čas: 20. december 1996 – 2. februar 1997
Kustosinja: Susanne Dechert; sodelovalo 50 fotografov
Slovenska udeleženca: Barbara Jakše & Stane Jeršič (Slovenija), Evgen Bavčar (Slovenija/Francija)
Prispevek Jakše in Jeršiča: iz cikla Pictures from Life
Vzporedna predstavitev: programska knjižica Melkwega, opis dela v nizozemščini
Teoretski okvir: Susan Sontag, »Melancholy Objects«, v: O fotografiji (On Photography, 1977), str. 39–64

Besedilo in ureditev prispevka: Barbara Jakše
Objavljeno: 31. 7. 2026