Pesniška zbirka Marjana Kukovca s fotografijo Barbare Jakše in Staneta Jeršiča, 1995

Fotografija. Naslovnico nosi ena sama sepijasto tonirana podoba, uokvirjena s tanko črno linijo in postavljena na toplo, kremasto rumen karton — barvo starega, malce potemnelega papirja. Ženska figura sedi na tleh v temnem, brezprostorskem interjerju: telo je zasukano, ena noga iztegnjena čez svetlo ploskev v ospredju, glava zvrnjena nazaj tako, da obraza skoraj ne vidimo, gornji del telesa pa je razgaljen in ovit v temno, čipkasto tkanino, ki bolj razkriva kot pokriva. V rokah, tesno ob prsih, drži šopek drobnih belih cvetov — edini svetli, krhki predmet v prizoru. Svetloba pada z leve in telo modelira kot kip; ozadje je brez sledu kraja ali časa. Drža je hkrati ljubezenska in obredna, blizu ikonografiji darovanja ali poslavljanja, a brez pripovedi, ki bi jo potrdila. Sepija stori svoje: podoba je videti starejša, kot je, kakor bi bila najdena in ne posneta. Hrbtna stran ovitka je povsem prazna — enakomerna kremasta ploskev brez besedila in brez znaka. To je premišljena odločitev: knjiga ima eno samo podobo, in ta mora nositi vse. Tipografija je zadržana, naslov v mirni serifni verzalki, avtorjevo ime nad njim v rokopisni pisavi, kar zbirki takoj da značaj osebnega zapisa in ne uradne izdaje.

Poezija in podoba. Kukovčeve pesmi so kratke, brez rime, sestavljene iz nizanja podob, ki se prelivajo druga v drugo. Naslovi so hkrati prve vrstice — pesem se torej začne, še preden bralec ve, da se je začela, kar ji da značaj toka, ne izjave. Motivika je izrazito telesna in naravna hkrati: materina roka, ki utrujeno pade v krilo; rosa in mokro listje brez; mak, ki kljub nevihti požene navzgor; zvezde, ki iz gnezdišč stoletja kradejo ljubezen; bogovi, ki sinove polagajo v grobove; nebesni prt, ki ga spletajo prsti; sladke solze sreče. Znotraj ene same strani se tako srečata izjemna nežnost in izjemna trdota — rojstvo in pogreb, cvet in umazanija doline —, ne da bi pesem katero od njiju razrešila. Prav zato je izbira naslovnice natančna. Fotografija ne ilustrira nobene posamezne pesmi; počne isto, kar počnejo pesmi: telo postavi v prostor brez koordinat, mu v roke da nekaj krhkega in belega ter pusti, da gledalec sam presodi, ali gre za ljubezensko gesto ali za slovo. Cvetje v naročju je vizualni ustreznik tistega maka, ki v pesmi kljub nevihti požene kvišku — drobna, trmasta svetla točka v temi. In tako kot Kukovčeve pesmi obraz govorca skrivajo za podobami, je tudi na fotografiji obraz odmaknjen: vidimo držo, ne osebe. Bisernica — ime male tamburice z najvišjim, najtanjšim glasom — je v tem smislu dobro izbran naslov za obe plati knjige: kar poje, poje visoko in tiho, na robu slišnega.

Naslov: Bisernica
Avtor poezije: Marjan Kukovec
Leto izida: 1995
Fotografija na naslovnici: Barbara Jakše in Stane Jeršič
Oblikovanje: kremasta podlaga, uokvirjena sepijasta reprodukcija, rokopisna pisava za avtorjevo ime; hrbtna stran ovitka brez besedila
Vezava: mehka

Besedilo in ureditev prispevka: Barbara Jakše
Objavljeno: 31. 7. 2026

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.