Prah se je polegel, argumenti ne

O nabrežju, ki je bilo dvakrat samoumevno – prvič kot nemogoče, drugič kot nujno Na spodnji fotografiji je nabrežje razkopano. Rdečkast makadam, rdeče-bele ograje, bager nekje spredaj, in stolpnici cerkve, ki gledata čez živo mejo, kot da se jima nikamor ne mudi. Na zgornji je isti prostor gotov – tlakovci, klopi, koši za ločeno zbiranje, stojala za kolesa, dva človeka, ki gresta ob reki, in nekdo, ki v senci sedi in ne dela ničesar posebnega. Med posnetkoma je nekaj let in ena od bolj glasnih razprav, kar jih je to mesto imelo. Zanimivo pri tej razpravi ni bilo, kdo je imel prav. Zanimiv je bil jezik. Ena stran je drugi očitala neživljenjskost – da so to zamisli ljudi, ki nikoli niso razvažali zabojev piva do gostilne. Druga je prvi očitala slepo prakso – premalo domišljeno, prekratko gledano. To je eden najbolj vztrajnih in najmanj plodnih parov v naši javni razpravi: ločevanje na…