Peščica telefonov na obzidju in vprašanje, zakaj slikamo tisto, kar ne bo izginilo

Na obzidju stoji peščica ljudi z dvignjenimi telefoni, obrnjenih proti stolpu, ki ga ne bodo pogledali. Pogledali ga bodo pozneje, doma, na zaslonu.

Sontag je za tak prizor imela pripravljeno celo besedišče. Da fotoaparat prodajajo kot orožje, ki ga je treba le nameriti in sprožiti. Da smo z lova s puškami prešli na lov z objektivi; in da streljamo, kadar nas je strah, fotografiramo pa, kadar nas grabi nostalgija. Njena najostrejša ugotovitev je videti najbolj nedolžna: vsaka fotografija je memento mori, saj z rezanjem trenutka iz toka časa priča prav o tem, da čas neustavljivo kopni. Ti ljudje ne slikajo gradu – grad bo tu še naslednjo pomlad. Slikajo dokaz, da so bili pri njem. Tudi Mallarmé je pri Sontag dobil svoj popravek: nekoč je vse na svetu obstajalo zato, da bi končalo v knjigi, danes obstaja zato, da bi končalo v fotografiji.

Kar velja tudi za ta dva posnetka. Barvnega in črno-belega, na katerih grad mirno dopušča, da si ga že tisočič prisvojimo.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Ljubljana, 2024

Navdih in vir: Susan Sontag: O fotografiji (1973 – 1977).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.