O terasi, travi in miru, ki ga ni mogel odrediti nihče

Dve fotografiji, en sončni zahod, ista razdalja do obzorja. Na prvi je terasa: senčniki, mize, kozarci, natakarji, ljudje, ki so si vzeli večer in ga plačali. Na drugi je travnata brežina pod obzidjem: ljudje sedijo v travi, naslonjeni na komolce, brez mize in brez računa, in gledajo isto stran neba. Nad obojimi enak stolp, enaka zastava, enaka ura, ki kaže isto minuto.

Razlika med prizoroma ni v razgledu. Je v tem, kateri od njiju je institucija.

Terasa je. Ima obratovalni čas, dovoljenje, ceno, določeno število sedežev, koncesijo, nadzor. Vse to niso slabosti – brez tega ne bi bilo ne strežbe ne varnosti ne dela za tiste, ki tam delajo. Vsak red je mogoč le po nekem merilu relevantnosti, in kdor tega merila nima, ne more organizirati ničesar. Toda vsako merilo je hkrati sito. Kar skozenj ne pade, ostane; kar pade, za institucijo ne obstaja. Trava pod obzidjem pade vsa – v nobenem načrtu ni zapisana kot prostor za gledanje sončnega zahoda, nikjer ni šteta ne ovrednotena, nikomur ne prinaša ničesar.

In vendar se je zgodila sama od sebe. Iz nič drugega kot iz dejstva, tam se je nekomu zdelo lepo sesti prav nanjo.

To razmerje je najlaže narobe razumeti. Družba – institucije, predpisi, dovoljenja, politika – ni okvir, znotraj katerega poteka kultura. Je njen del, in to precej ozek. Vse drugo, kar ljudje počnemo, je tisto, kar skozi njeno sito pade: trava, pot domov, pogovori, ki jih nihče ne beleži. Politika, ki na to pozabi, začne verjeti, da je vsepovsod, in se čudi, zakaj njene razglasitve nimajo učinka. Deklaracije so brez teže, dokler se ne prekrivajo s tehniko, ki jih zmore izpeljati.

Prav zato je mir tako slabo razumljena reč.

Mir ni stanje, ki bi ga bilo mogoče odrediti. Nobena institucija ga ne proizvede, ker ga po svojih merilih ne zna zajeti: nima ga kje vpisati, ne izmeriti, ne razdeliti. Institucije lahko odpravijo vojno – to zmorejo in to je ogromno – ne morejo pa ustvariti tega, kar je na obeh fotografijah. Družba ljudi na enem hribu, ki zvečer nikomur nič nočejo. To ni izdelek. To je tisto, kar ostane, ko ničesar ni treba braniti.

Grad za njihovimi hrbti je bil zgrajen za nasprotno. Zid je debel, ker je nekdo predvidel, da bo prišel kdo, ki ga bo hotel podreti. Zdaj po tistem zidu plezajo turisti, na trati pod njim sedijo pari, na terasi zgoraj pa nekdo naroča drugi kozarec. Utrdba, ki je izgubila svojo funkcijo, je najlepša oblika napredka, kar jih poznam – veliko lepša od katerekoli listine, ki to obljublja.

Ostaja seveda vprašanje, ki ga sončni zahod ne razreši. Da nekaj deluje, še ne pomeni, da je trdno; danes samoumevni mir je bil za tiste, ki so gradili ta zid, prav tako nepredstavljiv kot je nam nepredstavljivo njegovo nasprotje. Kar sprejmemo kot danost, dobi videz nespremenljivega, in prav v tem videzu je najbolj ranljivo.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Melissa Stella, Ljubljana, 2023

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.