O kletki, hramu in trdnosti argumentov

Leta 1990 sem fotografirala prazno kletko z odprtimi vratci. Ptice ni bilo. Ostala je le naprava — mreža, ki drži obliko ujetosti tudi takrat, ko ni nikogar, ki bi ga ujela. Ujeti smo v princip, ne v mrežo. Kultura je tehnologija: nenehno povezovanje različnega v eno, ki nikoli ne postane enovito, in prav zato nikoli ne miruje. Resnica se drobi v kup resnic. Trdnost je le trdnost argumentov — krhka, izposojena, vsak čas pripravljena, da se zlomi pod vdorom vprašanja.

Moja kletka je ta misel, posneta. Dve ženski v ateljeju, zabrisan obraz, sklenjene roke, baročna svetloba, brez vidnega izvora svetlobe. In ob strani mreža z odprtimi vratci, ki ne drži ničesar. Kjer se pokaže, da eno nikoli ni enovito, fotografija to eno vseeno sestavi — za trenutek, iz teme in svetlobe, vedoč, da ne bo obstalo. To je njena zvestoba misli: ne ilustrira je, ampak jo izvede in s tem izda.

Nasproti tej podobi sem postavila drugo — hram sodobne umetnosti. Bela stavba med drevesi, urejena pot, rdeč napis, ki utripa nad vhodom. Videti je kot prostor odprtosti, a je natanko tehnologija legitimiranja: aparat, ki cementira orientacijske točke in odloča, kaj velja za kulturo. Ta odločitev ni nevtralna. Institucija govori z enega brega, in tisti breg je znan. Kar razglaša za sodobno, je vselej že izbrano — mreža argumentov, ki se dela za odprto okno. Med posneto kletko in posnetim hramom ni velike razlike. Oboje je naprava, ki drži obliko ujetosti. Prva je prazna in to priznava. Druga je polna in tega noče vedeti.

In vendar — poglejmo si to iskreno. Ptica iz kletke tako ali tako ne odleti daleč. Vrne se, sede na streho hrama in poje najlepše prav pred tistimi, ki odločajo, kdo bo razstavljen. Kajti nobena kletka ni tako trdna kakor tista, ki si jo želimo sami: da bi nas kdo opazil, potrdil, obesil na pravo steno. Svojo mrežo nosimo s seboj in jo imenujemo poklic.

In vendar — poglejmo si to iskreno. Nobena kletka ni tako trdna kakor tista, ki si jo želimo sami: da bi nas kdo opazil, potrdil, obesil na pravo steno. Fotografirala sem prazno kletko, jo nesla domov in vanjo posadila upanje, da bo kdo videl, ter dvom, da je to sploh vredno. Pojeta in ugovarjata izmenično in nikoli ne utihneta. Čez leta sem ju našla tam, kamor pristane vse — kletka je med staro ropotijo, ptice še vedno ni, poje pa arhiv, in z njim vse tisto, čemur rečemo zgodovina.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Melissa Stella (prej Barbara Jakše), Velenje, 1990

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988), Susan Sontag: O fotografiji (1977)

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.