Iluzija besed II

O kletki, hramu in trdnosti argumentov Leta 1990 sem fotografirala prazno kletko z odprtimi vratci. Ptice ni bilo. Ostala je le naprava — mreža, ki drži obliko ujetosti tudi takrat, ko ni nikogar, ki bi ga ujela. Ujeti smo v princip, ne v mrežo. Kultura je tehnologija: nenehno povezovanje različnega v eno, ki nikoli ne postane enovito, in prav zato nikoli ne miruje. Resnica se drobi v kup resnic. Trdnost je le trdnost argumentov — krhka, izposojena, vsak čas pripravljena, da se zlomi pod vdorom vprašanja. Moja kletka je ta misel, posneta. Dve ženski v ateljeju, zabrisan obraz, sklenjene roke, baročna svetloba, brez vidnega izvora svetlobe. In ob strani mreža z odprtimi vratci, ki ne drži ničesar. Kjer se pokaže, da eno nikoli ni enovito, fotografija to eno vseeno sestavi — za trenutek, iz teme in svetlobe, vedoč, da ne bo obstalo. To je njena zvestoba misli: ne ilustrira je, ampak jo…