O katalogu iz Sarajeva 1987, o fotografiji in o državi, ki je bila takrat še samoumevna

Na naslovnici piše Jugoslovanska fotografija ’87. Spodaj Sarajevo. V kazalu, med uvrščenimi klubi iz cele države, Foto klub »Zrno«, Titovo Velenje – mesto, ki se je pisalo s Titovim imenom in se čez nekaj let ne bo več. Pod zaporednima številkama 55 in 56 dve fotografiji Barbare Jakše, sedaj Melisse Stelle: Pejzaž in Apokalipsa. Nihče, ki je katalog tiskal, ni vedel, da drži v rokah zadnji ali skoraj zadnji zvezek nečesa, kar se je pisalo z veliko začetnico in bo čez pet let obstajalo samo še v katalogih, kakršen je ta.

To je prva stvar, ki jo dokument pokaže, in za fotografijo najbolj bistvena. Vsaka fotografija je memento mori – z rezanjem trenutka iz toka časa priča prav o tem, da čas neustavljivo kopni. Toda katalog gre dlje od posamezne slike. Priča o mreži, ki je te slike povezala: o zvezi klubov, sistemu točkovanja, skupnem imenu, pod katerim je enaindvajset klubov – iz Osijeka, Voždovca in Velenja, z vseh koncev države – tekmovalo v Sarajevu, kot da se to razume samo po sebi. Leta 1987 se je. Leta 1992 se ni več, in Sarajevo, kjer je ta razstava visela na stenah, je bilo pod obleganjem.

Sontag bi rekla, da je bil ta občutek celote iluzija fotografije. Da nam njena najbolj veličastna moč daje vtis, da lahko cel svet nosimo v glavi kot antologijo podob. Katalog je bil natanko to – antologija, urejena, oštevilčena, seštevljena v točke, videti trajna. In prav ker je bila videti trajna, ni nihče videl, kako krhka je bila v resnici.

Tu se vključi drugi glas, ki tej podobi doda strukturo. Nobena skupnost se ne vzdržuje sama od sebe; vzdržuje se z merili, ki jih sprejmemo za veljavna. Foto zveza Jugoslavije je bila prav to: sistem, ki je določal, kaj velja kot dosežek, kaj se točkuje, kdo je uvrščen. Žirijo je sestavljalo šest članov, po eden iz šestih federalnih enot – SR Srbije, SR Bosne in Hercegovine, SR Slovenije, SR Črne gore, SR Makedonije in AP Vojvodine. Že tu se pokaže, da celota nikoli ni tako polna, kot je videti: Hrvaške in Kosova med ocenjevalci ni bilo, čeprav so klubi iz Osijeka, Borova, Zagreba in Reke tekmovali. Vrzel zapre šele pravilo. Uvrščenih kolekcij je bilo enaindvajset, in prav enaindvajseta najbolje izda naravo te celote. Med prvimi dvajsetimi po točkah ni bilo nobene iz SR Črne gore; ker pa je pravilnik o zveznih razstavah zahteval, da je zastopana vsaka republika, se je kot enaindvajseta uvrstila najbolje ocenjena kolekcija iz te republike – ne po točkah, ampak po pravilu. Točke torej niso odločale vsega. Nad njimi je stalo pravilo, ki je vsaki republiki jamčilo mesto: federativni ključ v malem. Razstava je bila tako natanko tisto, kar je bila država v velikem – dogovor med vsemi, veljaven, dokler so ga vsi priznavali. Veljavnost ni lastnost stvari – je učinek tega, da smo nekaj sprejeli. In ko se je sprejemanje umaknilo, se je umaknilo tudi tisto, kar je bilo videti trdno kot kamen: država, zveza, žirija, skupno ime na naslovnici.

Kar sprejmemo kot danost, dobi videz nespremenljivega, in prav v tem videzu je najbolj ranljivo. Naslovnica iz leta 1987 tega ni mogla vedeti. Mi to vemo, ker beremo katalog z druge strani prepada.

In zdaj k dvema fotografijama, ki nosita ime, s katerim sem takrat podpisovala svoje delo – Barbara Jakše. Danes je moje ime Melissa Stella, a fotografiji ostajata pri svojem.

Pejzaž, pokrajina. Najbolj nedolžen naslov, kar jih je. Fotografija krajine je tista, ki se navadno zdi zunaj zgodovine – drevo, voda, nebo, nič, kar bi se dalo datirati. A prav tu je Sontagina opomba najostrejša: fotografija, ki idealizira, ni nič manj agresivna od tiste, ki dela vrlino iz surovosti. Pokrajina brez človeka ni pobeg iz časa; je izbira, kaj bomo v času pustili zunaj kadra. Danes, ko vem, kaj je sledilo, Pejzaž ni več samo pokrajina. Je zadnji mirni kader pred nečim.

Apokalipsa, številka 56. Naslov, ki leta 1987 ni mogel pomeniti tega, kar pomeni zdaj. Takrat je bil kvečjemu razpoloženjski – temna streha, težko nebo, občutek konca, kakršnega si privošči mlada fotografinja, ki jo mika dramatika. Beseda je bila metafora. Čez pet let ni bila več. To je najbolj vznemirljiva stvar, ki se lahko zgodi fotografiji in njenemu naslovu: da ju zgodovina po naključju vzame zares. Nič se na sliki ni spremenilo – ista streha, isto nebo, isti raster. Spremenil se je svet, ki jo gleda, in s tem njen pomen. Fotografija sama ničesar ne pojasni; je le neizčrpno vabilo k sklepanju o tem, kakšna mora biti resničnost, če je videti takole.

Iz tega izhaja edino, kar si o vlogi umetnosti v takem času upam trditi brez patetike. Umetnost ni napovedala razpada – nič ga ni napovedalo, in kdor danes trdi, da je vedel, si je spomin uredil za nazaj. Fotografija ne ustvari moralnega ali političnega spoznanja; kvečjemu ga okrepi, kadar ta zavest že obstaja. Apokalipsa leta 1987 ni bila prerokba. Bila je beseda, ki je čakala na svoj pomen, in ta pomen ji je dala zgodovina, ne fotografinja.

A prav zato je katalog dragocen. Ne kot napoved, ampak kot dokaz. Dokaz, da je enaindvajset klubov iz cele Jugoslavije – iz Osijeka, Voždovca, Velenja, iz vseh republik – pošiljalo fotografije na skupno razstavo, in da so se prepirali kvečjemu o točkah – pa še tem je pravilo znalo postaviti mejo, kadar je bilo treba zagotoviti, da so zraven vsi. Dokaz, da je obstajala celota, ki je danes ni – ne zato, da bi jo objokovali, ampak zato, da vemo, da je bila mogoča in da je bila, kot vse mogoče, tudi minljiva. Utrjeno nam potem, ko mine, ostane samo v takih zvezkih: kot dobri sorodniki in prijatelji, ohranjeni v družinskem albumu, katerih navzočnost na fotografijah prežene nekaj tesnobe ob njihovem izginotju.

Sarajevo ’87 je bilo naslov razstave. Sarajevo ’92 je bilo nekaj drugega. Med njima je pet let in ista beseda na dveh straneh prepada – enkrat ime mesta, drugič ime rane.

Fotografiji 55 in 56 stojita natanko na tej meji. Nista prerokbi. Sta zadnji mirni sliki, posneti, preden je naslov ene od njiju postal resničen.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Melissa Stella (prej Barbara Jakše), Družmirje, 1987

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988), Susan Sontag: O fotografiji (1977)

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.