Bolšji trg, Breg

Na mizah leži tisto, kar je nekomu nekoč nekaj pomenilo: uokvirjene podobe, škatle, posoda, drobnarije, ki so imele svoje mesto v neki dnevni sobi. Susan Sontag je zapisala, da skozi fotografije vsaka družina sestavlja svojo kroniko — prenosni komplet podob, ki priča o njeni povezanosti. Tu vidimo, kaj se s temi kronikami zgodi, ko ostanejo brez lastnika: postanejo predmeti, in predmeti imajo ceno. Nihče od tistih, ki brskajo, ne ve, kdo je na slikah, in prav to je pogoj, da jih je mogoče kupiti. Dokler je podoba spomin, se je ne prodaja. Ko neha biti spomin, postane snov — lepa, stara, primerna za nad kavč. Ista reč, drug status, in razlika ni v njej, ampak v tem, kdo stoji pred njo.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2024 · Besedilo: 2026

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.