Ulica, avtobus in red, ki ga sestavimo, ne da bi opazili

Tu ni nobene institucije. Ni galerije, ki bi razglašala, kaj velja za našo umetnost, ni kolonade, ki bi urejala prehod, ni stavbe, kjer bi se odločalo o proračunih. Le ulica med dvema vrstama hiš, kolesa v stojalu, senčniki nad mizami in nekaj ljudi, ki gredo po sredini. Nihče tu ne dela kulture. In vendar se prav na tem tlaku dogaja natanko tisto, čemur pravimo kultura — le da tako neopazno, da tega nihče ne šteje za dosežek.

Ulica je razpolovljena. Na eni strani kavarne, mize, senčniki, sedeči ljudje — kraj, kjer se ustaviš. Na drugi izložbe, bankomat, kolesa v stojalu — kraj, kjer nekaj opraviš. Po sredini gredo tisti, ki so se odločili. Vsaka od teh gest sloni na sprejetem redu: da je to ulica za hojo, da so tam mize za posedanje, da kolo vzameš in pozneje vrneš, da bo denar iz zidu tvoj. Sprejeti red omogoči dejanje; dejanje nato velja ali ne velja po svojem izidu. Prvo legitimira, da sploh lahko ravnamo, drugo pa to, kar smo z ravnanjem naredili.

Poglej, koliko mora sprejeti vsak od teh ljudi, da naredi en sam korak. Da bo tisti, ki gre nasproti, zavil na svojo stran. Da tlak drži. Da je čas na moji uri isti čas kot na tvoji. Da kolo, ki stoji v stojalu, ni moje, dokler ga ne vzamem po pravilih, ki jih nisem sestavil jaz. Nihče tega ne premišlja; vse to je sprejeto, preden se noga dvigne. Prvi pogoj vsakega dejanja je cel niz sprejetij — inventar predpostavk, ki jih moramo imeti za veljavne, da sploh lahko kaj storimo. Na tlaku so te predpostavke gole in vidne. V mišljenju jih skrbno skrivamo, ker se hočemo pokazati kot razumni; tu se skrivati ni mogoče, ker bi sicer trčili.

Prav zato je vsakdanje ravnanje bogatejši predmet premisleka kot marsikatera teorija. Kdor pometa cesto, kdor vozi avtobus, kdor prečka križišče med dvajsetimi drugimi, opravlja isto strukturo dejanja kot tisti, ki gradi znanstveni dokaz — najprej sprejme premise, nato na njihovi podlagi ravna. Razlika ni v strukturi, ampak v tem, komu za to izdajo potrdilo. Mišljenje ni privilegij, ki bi človeka dvigal nad delo; je ena od tehnik, kako urejamo svet, in strukturno se ne loči od pometanja ceste.

Nekaj korakov naprej se ulica odpre v trg in isto se pokaže v gneči. Avtobus 3B je pravkar ustavil, ljudje gredo na vse strani, za njimi pa stojita druga ob drugi dve hiši: bela, gladka, iz dvajsetega stoletja, in stara palača s kupolo, kipi in okrasjem. Dve dobi, dva sloga, dve nasprotujoči si predstavi o tem, kako naj mesto izgleda — postavljeni druga ob drugo, brez utemeljitve, brez razsodbe. Seštevanje jabolk in hrušk, ki se vsakdanji pameti upira. In vendar je to eno samo mesto, ker smo to sprejeli in hodimo mimo, ne da bi nam kdo kaj očital.

In prav v tem je nekaj tihega, skoraj ganljivega. Mesto ne stoji zato, ker bi ga držal kak temelj, zakon narave ali dokončna resnica o tem, kako je treba živeti skupaj. Stoji zato, ker dvajset ljudi ob istem hipu na istem tlaku neopazno soglaša, kaj velja — in to soglasje vsako jutro znova sestavijo iz nič, brez pogodbe, brez slovesnosti, brez zavedanja, da so kaj storili. Kultura ni tisto, kar hranijo galerije. Kultura je to: da se dvajset ljudi razide na dvajset strani in nihče ne trči.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2024 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.