Portreti 2004

Fotografija je izrez, in vsak izrez je odločitev, kaj bomo pustili znotraj kadra in kaj zunaj njega. Lepa slika je lahko prav to: način, kako iti okoli teme. A idealizacija ni nedolžna; pokrajina brez rane ni pobeg iz časa, je izbira, kaj bomo v tem času spregledali. Besedilo to ve — zato tisto, kar mika (vse grdo in neprijetno moti in se mu skuša ubežati), postavi kot skušnjavo, ne kot rešitev. Prav dvoumnost besede tema je njena poštenost: mraka ni mogoče obiti, ne da bi obšel tudi predmet.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Melissa Stella (prej Barbara Jakše), Ljubljana, 2004

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988), Susan Sontag: O fotografiji (1977)

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.