O reki, drevesih in tem, česar mesto ne proizvede

Na obeh fotografijah drevesa niso v središču. Stojijo ob strani, zastirajo pogled na Tromostovje, na baročne fasade, na urejeno nabrežje — kot da bi se vrinila med objektiv in mesto, ki naj bi ga slikala. Prav v tej obrobnosti pa je nekaj poučnega. Drevesa so tihi spremljevalci mesta: nihče jih ni postavil kot smoter, so preostanek, danost, tisto, kar je bilo tu že poprej. Mesto je nastalo tako, da se je osredotočilo na svoje namene — na most, na fasado, na kamnito ograjo — in vse drugo, prav vse drugo, uporabilo kot razpoložljivo sredstvo ali pa pustilo ob strani. Vsaka gradnja deluje po tej asimetriji: droben del je namen, mogočni del je tisto, kar zgolj imamo. Drevesa spadajo v ta mogočni, spregledani del. Niso zgrajena, so dopuščena.

To je struktura, ki se ji ne moremo izogniti. Mesto iz mnogoterosti sveta izbere eno samo točko in nanjo osredotoči vse. Kakor je iznajdba noža zožila vse možnosti kamna na eno samo — na ostrino — tako mesto zoži vse možnosti prostora na tisto, kar potrebuje: na prehodno pot, na razgled, na nabrežje za obiskovalce. Reka, ki teče skozi drugo fotografijo, je bila v tej logiki že zdavnaj zajeta — uravnana med kamnite bregove, obdana z ograjo, opremljena s senčniki in gostinskimi vrtovi. A voda sama ostaja tisto, česar mesto ne proizvede. Teče, ker teče. Pade z dežjem, pride z gora, se vrne v morje in oblake — v krogu, ki je starejši od vsakega mesta in ni odvisen od nobenega. Je danost planeta, ne proizvod človeka. Mesto jo je le uokvirilo, ni je ustvarilo — in tega, česar ni ustvarilo, tudi ne more nadomestiti, ko bi ga zmanjkalo.

V tem uokvirjanju se pokaže naša razsipnost. Mesto upošteva in vsrka samo tisto, kar je zanj “uporabno”, vse drugo pa pušča ob strani, da zgine tako neopazno, kakor se je pojavilo. Drevo ob reki ima nešteto lastnosti — sence, ki jih meče na tlak, ptice, ki v njem gnezdijo, ogljik, ki ga veže, zrak, ki ga hladi in čisti, listje, ki vsako jesen pade in nahrani tla — a mesto od njega vzame le peščico: okrasek ob promenadi, malce sence za mimoidoče. Vse drugo, kar drevo dejansko počne — počasno, tiho delo, ki vzdržuje pogoje za življenje — ostane zunaj naših računov, spregledano, nezajeto. In prav ta preostanek je največji. Večji del je vedno tisto, kar imamo in kar nas nosi; manjši del je tisto, kar hočemo narediti in postaviti.

Zato so drevesa v teh dveh kadrih več kot okras. So opomnik na razmerje, na katerem stoji vsako mesto — in ki ga vsako mesto rado pozabi. Osredotočenost, ki gradi most in fasado, je hkrati slepa za tisto, kar jo sploh omogoča: vzame malo in prešteto, pusti veliko in neprešteto. Reka in drevesa so tisto veliko, kar ostane zunaj bilanc: danosti planeta, ki jih mesto lahko uokviri, uravna, obda z ograjo — nikoli pa ne proizvede in nikdar znova ne ustvari, ko bi jih izčrpalo. Bivati v mestu ob taki reki, pod takimi drevesi, torej pomeni bivati na robu lastne moči: obkroženi s tem, česar nismo naredili, a nas vzdržuje in nam da dihati, medtem ko mi gradimo naprej svoje ostrine, most za mostom, namen za namenom. Vprašanje ni, ali bomo gradili — to bomo počeli do konca svojega časa. Vprašanje je, ali bomo znali pustiti veljati tudi tisto, česar nismo zgradili, dovolj dolgo, da bo tu tudi za tiste, ki pridejo za nami.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2024 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.