Pesniška zbirka Blaža Prapotnika s fotografijami, 1992

Zbirka je oblikovana kot dvogovor med besedo in podobo: pesmi tečejo v strogem, klasično postavljenem stavku na desnih straneh, med njimi pa se v enakem ritmu pojavljajo celostranske sepijaste fotografije, ki niso ilustracija besedila, temveč njegov vzporedni glas. Papir je prosojen ravno toliko, da se skozenj kaže obrnjena, zrcalna senca sosednje strani — knjiga tako že fizično počne tisto, kar počne njena vsebina: skozi eno plast pušča videti drugo.

Poezija. Prapotnikov ton je bridko ironičen, kratek, brez okrasja. Naslovna metafora — pegaz, ki prebija zvočni zid — pove smer: mitološka žival navdiha, pognana v hitrost, ki ji ne pripada. Pesmi popisujejo človeka, ki ima vse, česar ne potrebuje, in nič od tistega, kar bi zares hotel; ki ima prepričanja, ki se jih ne drži, in življenje, ki ga ne živi. Druga govori o dušah, ki v poeziji pridušeno cvilijo, in jih primerja z žogo, ki ima prav tako dušo, pa nikogar ne moti, ko jo brcnejo v glavo. Tretja, komaj pet vrstic dolga, ponižno prosi veličanstvo, naj za hip dvigne škorenj, da bi človek pobral svoje dostojanstvo. Tretji razdelek zbirke nosi naslov, ki povzame vse skupaj: največja umetnost je v tem zverinjaku (p)ostati človek. Gre za poezijo malega človeka pod pritiskom — pisano leta 1992, torej v prvem letu nove države, ko so se stare hierarhije šele preoblačile v nove.

Fotografije. Podobe delujejo v natanko nasprotni smeri: kjer je pesem gola in stvarna, je fotografija uprizorjena, tonirana in brezčasna. Telesa ležijo na tleh praznih, temnih prostorov, ovita v svetle tkanine — nekje ženska z zaprtimi očmi leži iztegnjena ob steni, medtem ko se v ozadju drugo telo zvija v kotu; drugje je figura zvita čez temno gmoto, iz katere štrlita le roka in noga, prerezana z ostrim snopom svetlobe; na naslovnici pade postava v beli obleki skozi temo, okoli nje pa lebdijo predmeti, ki jih je pravkar izpustila. Nobenega prizora ni mogoče brati kot pripoved. Prav zato delujejo: pesmi povedo, kaj je človeku odvzeto, fotografije pa pokažejo, kako to izgleda — telo brez opore, v padcu ali v mirovanju, ki ga ni več mogoče razločiti od negibnosti. Sepijasti ton doda še tisto, česar besedilo nima: videz starosti, patino, ki podobo takoj odmakne v preteklost, tudi če je nastala isto leto kot pesmi.

Naslov: Pegaz prebija zvočni zid
Avtor poezije: Blaž Prapotnik
Leto: 1992
Fotografije: Barbara Jakše in Stane Jeršič

Besedilo in ureditev prispevka: Barbara Jakše
Objavljeno: 31. 7. 2026

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.