Mesto razsedlamo, ne prenavljamo — o tem, zakaj načrt vedno lovi za življenjem

Na eni fotografiji stoji vrsta koles Bicikelj, poravnana kot vojaki, na pločniku med trgovino s slušnimi aparati in restavracijo McDonald’s. Na drugi trije otroci kolesarijo čez tlakovano ploskev pred Namo, mimo avtobusa, brez avtomobilov. Obe podobi sta stari nekaj let. Obe bi bili pred desetletjem in pol nepredstavljivi – ne zato, ker bi bili tehnično nemogoči, temveč ker je bila Slovenska cesta takrat danost.

Kultura v vsakdanjih, pragmatičnih položajih nastopa prav tako: kot danost. Učinkuje kot nekaj inertnega, fizičnega, usodnega, nesprejemljivega. Toda to ni naključno in ni od boga določeno – prav v tej negibnosti je njen operativni učinek, nad katerim se pritožujemo, a ga nič manj nenehno sami ne ustvarjamo. To je natanko struktura vsake razprave o mestu. Dvopasovnica sredi Ljubljane je bila desetletja opisovana z besediščem naravnega pojava: promet »teče«, cesta »zmore«, obremenitev je »dana«. Ta jezik ni bil laž. Bil je učinek. Fiksirane točke predmetov, njihovih razmerij in njihovih hierarhij omogočajo in proizvajajo delovanje – zato so pri razlaganju sveta tako priljubljeni razni fundamentalizmi: v svoji temeljni strukturi so le teoretizirane različice naivnega realizma vsakdanjosti.

Prostor ni okvir delovanja, temveč njegov produkt.

Prostor – tako kot čas – je predvsem specifičen koordinatni sistem urejanja in razlaganja, sestavina in izdelek tega urejanja, nikakor pa ne nekaj, kar bi imelo svojo upravičenost izven njega. Ulica torej ni oder, na katerem se odvija mestno življenje. Je zapis odločitev o tem, kaj v mestu velja. Vsaka taka odločitev je povezovanje različnega v eno – in vsako tako povezovanje ima ceno. Imenujmo jo reduktivnost: nujna posledica izbiranja, brez katerega ne bi bilo ničesar, kar je. Cesta poveže stanovanje in službo, dostavo in trgovino, mesto in obvoznico. Da to zmore, mora vse drugo razglasiti za nepomembno. Otrok, ki se uči kolesariti, v tej enoti ni bil nepravilen – bil je nevideni, ker skozi kriterij prepustnosti ni padel.

In tu je najbolj neprijetni del: prenova ni izhod iz te logike, ampak njena ponovitev. Nova ureditev je nov konstrukt, z novim kriterijem in novo poroznostjo. Vrsta koles na prvi fotografiji je opredmetena namera – lepa, koristna, premišljena – ki hkrati zaseda pločnik, ustvarja svojo hierarhijo uporabnikov in svoj seznam tistih, ki jih ne upošteva. Širimo »svobodo« delovanja, s tem pa nagrmadimo nove negibne konstrukte, ki niso nič manj neusmiljeni kot tisti prejšnji, ki smo jih s tem skušali razriniti. Kdor to bere kot razlog za cinizem, bere narobe. Razlog je natanko nasproten.

Če ni nič dokončno, ni nič neodstranljivo.

Isti učinek, ki proizvaja poroznost, proizvaja tudi načelno nedokončanost vsega, načelno odprtost – in s tem načelno spremenljivost vsega enkrat določenega. Trideset let štiripasovnice ni bilo dokaz o naravi mesta. Bilo je stanje veljavnosti. Veljavnost pa je učinek sprejetja, ne lastnost predmeta; kar velja, velja natanko toliko časa in toliko globoko, kolikor je sprejeto. Zato so bili spori ob zapiranju Slovenske videti tako neproporcionalno hudi. Niso bili spor o prometu. Bili so spor o tem, ali je nekaj danost ali odločitev – in ta razlika je za človeka veliko bolj vznemirljiva kot minuta razlike v času vožnje.

Iz tega izhaja tudi merilo, po katerem je smiselno soditi mestne spremembe, in ni tisto, ki ga običajno slišimo. Ne »koliko ljudi je zadovoljnih« in ne »koliko je obiskovalcev« – to je štetje elementov. Vprašanje je drugačno: Kako ta ureditev vidi človeka? Pravni in politični kriteriji dobivajo najbolj perverzno obliko tam, kjer je človek predvsem delovna žival in državljan, torej dvoje, kar oboje služi »ciljem« družbe. Ulica, ki človeka vidi kot pretok, je isti konstrukt, izlit v asfalt. Ulica, po kateri se otrok pelje s kolesom, ga vidi kot nekoga, ki v mestu preprosto je.

Trije predlogi, ki iz tega sledijo, nobeden ni velik:

Kriterij naredimo viden. Pri vsaki prenovi zapišimo, po čem je bila izbrana – prepustnost, varnost, obisk, senca, tišina. Ne zato, da bi bila izbira nesporna, temveč zato, da je izpodbojna. Kriterij, ki ostane neizrečen, se spremeni v danost, danosti pa se ne da pretehtati.

Poroznost priznajmo vnaprej. Vsaka ureditev nekoga izpusti. Če to povemo sami, ostane popravljivo. Če počakamo, da nas ujamejo, postane afera – in afera vsako naslednjo spremembo podraži.

Reverzibilnost pred dokončnostjo. Kar je mogoče poskusiti za eno sezono, je mogoče tudi ovreči. Beton je argument, ki se mu ni mogoče ugovarjati; količek je argument, ki se mu je.

Fotografiji nista dokaz, da smo našli pravo ureditev. Sta dokaz, da ureditev je – da jo je nekdo izbral in da jo bo nekdo nekoč izbral tud drugače. Mesto ni tisto, kar imamo. Je tisto, kar smo pripravljeni znova pretehtati.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Ljubljana, 2024

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.