O plazečih brinih, kovinskem križu in praznini, ki jo pripišemo nebu

Na obeh fotografijah prevladuje dve tretjini neba. To ni kompozicijska muha – objektiv je nastavljen tako nizko, da se svet stisne v spodnjo tretjino kadra, vse ostalo pa prevzame prazen, svetel, brezbrižen prostor. Na prvi se za drevesi komaj vidi zvonik s križem. Na drugi stoji bronast mož na kamnitem podstavku, obrnjen stran od nas, in gleda proti nečemu, česar na sliki ni. V obeh spodnjih tretjinah rastejo plazeči brini. Ne pokončno – vodoravno, tik nad tlemi, veje razprte v stran, deblo ukrivljeno, konice rahlo dvignjene. Kdor jih gleda z merilom, ki pravi, da drevo raste navzgor, jih bo videl kot podrte. Niso. Tako rastejo. In merilo, po katerem so videti napačni, si nihče ne izbere zavestno – deluje samo od sebe, kot samoumevnost, in kar mu ne ustreza, ne prikaže kot drugačno, temveč kot napako.

Kar sprejmemo kot mejo, imenujemo resničnost.

To je najbolj gospodarna definicija, kar jih imamo. Vsebine, ki jih vsakokrat sprejmemo kot meje ali določila svojega delovanja, praviloma poimenujemo »realnost« ali »stvarnost«. V tem položaju učinkujejo kot stalnice: kot nekaj inertnega, fizičnega, usodnega, česar se ne da sprejeti ali zavrniti, ker sploh ni predmet odločanja. Zato so vsi fundamentalizmi – posvetni ali verski – tako priljubljeni. So priročen pripomoček stabiliziranja in preglednega orientiranja v svetu, udoben trik, ki nam prihrani muke iskanja: mnogo prej kot na krožniku nam ponudijo dokončno bit, da se je lahko oklenemo. Delujejo natanko toliko časa, kolikor jim verjamemo. Niti minute dlje.

In prav zato je nebo tako uporabno.

Nebo je najbolj prazna stvar, kar jih vidimo, in prav zato najbolj nosilna. Nanj se da projicirati karkoli – večnost, red, sodbo, mir, nespremenljivost. Nič ne ugovarja. Vsaka kultura ga je uporabila za zadnjo instanco, ker je edino, česar ni mogoče premakniti, prevrniti ali odkupiti. Toda to je videz, in videz je tehnično dovolj natančna beseda. Nebo se ni izkazalo za trdno; le nič ga ni doletelo. Iz tega, da nekaj ostane nedotaknjeno, ne sledi, da je večno – sledi le, da ni bilo na poti.

Nobeno drevo ne zraste do neba, in če zvito znižamo nebo, s tem nismo zvišali drevesa.

Ta stavek je natančnejši, kot se zdi na prvo branje.Ta stavek je natančnejši, kot se zdi na prvo branje. Opisuje najpogostejšo potezo, ki jo naredimo, kadar nam nekaj ne uspe: ne povečamo dosega, temveč znižamo merilo, in razliko potem razglasimo za dosežek. Znižano nebo je še vedno videti kot nebo. Drevo je še vedno enako visoko.

Brini na fotografijah so bili posajeni prav zato, ker rastejo v širino in ne v višino. Nekdo je hotel nizek, razpotegnjen, obvladljiv rob med potjo in travo, in izbral rastlino, ki to počne sama od sebe. To je bila namera, opredmetena v živem materialu. Namere pa ne rastejo same od sebe; nekdo jih mora zraščati, vzpostaviti njihovo rast. Nekdo je pred desetletji odločil, kje bo ta rob in kaj bo v njem, in ta odločitev je z leti otrdela v podobo, ki se je ni več videlo kot odločitev. Postala je danost. Park je bil pač tak.

Nobena priprava ne izloči tveganja nepredvidenih učinkov.

Nikoli ne vemo, ali nam bo posledice lastnih dejanj uspelo osmisliti in vključiti nazaj v mrežo razlogov. Še tako popolno znanje in še tako popolna znanstvenost priprave tega tveganja ne moreta sistematično odpraviti. Imamo le verjetnostni račun, dopolnjen z rezervo smisla, ki jo v obliki »prevzemanja odgovornosti« vnaprej razporedimo čez tisto, česar nismo izračunali. Včasih ta rezerva zadošča. Včasih ne.

Vrtnar, urbanist in gledalec fotografije delajo z isto opremo. Brin je bil izbran za tisto, kar naj bi bil; merilo, s katerim ga sodimo, praviloma ni bilo izbrano za nič – le podedovano je.

Zato dve figuri, ki na fotografijah stojita pokonci.

Bronasti mož gleda v smer, ki je ne vidimo. Postavljen je bil kot merilo – tako se spomeniki postavljajo: nekoga povzdignemo na višjo raven, da bi po njem lahko presojali vse ostalo. Kovinski križ na zvoniku počne isto, le v večjem obsegu in z daljšim rokom veljavnosti. Oba sta pokončna, oba se dvigata proti nebu, in prav ta gesta tiho postavlja normo za vse, kar raste pod njima.

Zoper to ni ugovora, ki bi bil čist. Vsako zgražanje nad postavljenimi merili ostane znotraj iste strukture in uporablja isto tehnologijo; če je ne bi, ga sploh ne bi bilo. Ne gre za to, da bi se meril odrekli – brez njih ne bi izrekli niti stavka in ne bi posadili niti grma. Gre za to, da se spomnimo, da so bila postavljena, in da je postavljeno mogoče spremeniti po strukturno istem postopku, po katerem je bilo postavljeno.

Nebo tega ne ve in ne pove. Nebo samo je.

Prav to je razlog, da mu tako radi pripišemo večnost – in prav to je razlog, da bi mu je ne smeli. Ni večno. Le tiho je, in mi to tišino nenehno napolnjujemo s tem, kar potrebujemo, da bi lahko šli naprej.

Brini bodo rasli naprej, v širino, kot je njihova navada in kot je bil nekoč nekomu namen. Nebo bo nad njimi enako svetlo in enako prazno kot na teh dveh fotografijah.

Zato ne odloča ono, temveč tisti, ki sadi – in tisti, ki gleda.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Ljubljana, 2024

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.