O bivanju po merilu svoje dobe: Breg in Novi trg, 2008–2026

Iz zraka, leta 2008, se prostor ob Ljubljanici bere kot inventar: avtomobili v vrstah, pločevina do vodne gladine, med njimi drevesa, ki so tam bolj po naključju kot po načrtu. Reka teče mimo tega kot mimo skladišča. Nihče takrat ni mislil, da počne kaj napačnega — merilo je bilo jasno in vsem razumljivo: prostor je toliko vreden, kolikor sprejme.

Tako deluje vsaka tehnologija, tudi tista, ki gradi mesta. Osredotoči se na en sam namen in vse drugo prevede v sredstvo. Kakor je iznajdba noža zožila vse možnosti kamna na eno samo — na ostrino — je takratno merilo zožilo vse možnosti tega bregu na eno: da sprejme vozila. Reka je postala kulisa, drevesa ovira ali senca za pločevino, tlak podlaga za gume. Nič od tega ni bilo zlonamerno. Tako pač učinkuje osredotočenost: silovito, uporabno in slepo za vse, česar ni izbrala.

In prav tu se pokaže, zakaj kulture in tehnologije ni mogoče ločevati. Kultura ni tisto, kar visi v galerijah, medtem ko zunaj vlada suha praktičnost. Kultura je sam način, kako iz sveta delamo pomene — in ta način je tehnologija. Parkirišče ob reki je bilo kulturno dejanje prav tako kot trg, ki je nastal za njim. Le da je bilo narejeno po drugem merilu.

Nato se je merilo premaknilo. Ne čez noč in ne s podpisom — merila se ne spreminjajo z odloki, odloki jih le zapišejo, potem ko so se že premaknila. Premakne jih to, da dovolj ljudi neha sprejemati staro kot samoumevno: stroka, ki leta riše drugačno možnost, meščani, ki jo hočejo, glasovi, ki vztrajajo, ko se zdi brezupno.

Na poznejših posnetkih je isti prostor tlakovan. Novi trg brez avtomobilov, tlak, ki teče v valovih, ljudje, ki ga prečkajo počasi. Nič ni izginilo: iste hiše, ista reka, isti grad nad njimi. Spremenilo se je le to, kaj v tem prostoru šteje.

Zato je vredno gledati te posnetke brez zmagoslavja. Novo merilo ni resnica o prostoru, ampak naslednja izbira — in tudi ona nekaj zajame in nekaj spusti skozi sito. Tudi tisto, kar danes pada skozi naše sito, kar se zdi postransko in nedonosno, bo nekomu čez petnajst let očitno.

Mesto torej ni tisto, kar je zgrajeno. Mesto je tisto, kar smo se dogovorili, da tu velja. In ker je dogovor, ga je mogoče skleniti znova — vsako jutro, vsako generacijo, vsakič, ko kdo reče, da bi lahko bilo tudi drugače.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2008, 2026 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.