O tem, kako prostor postane samoumeven

Med parkiriščem in trgom je bilo več kot deset let, ki jih nihče ne fotografira: oranžna mreža, gramoz, jaški sredi ničesar in tabla, ki obljublja, da bo bolje. Hodili smo mimo in imeli svoje mnenje. Nekateri celo dve.

Desetletje je dolgo. Dovolj, da se otrok, ki je ob začetku hodil v vrtec, na koncu pelje čez isti prostor s kolesom. Dovolj, da se na oranžno mrežo navadiš kot na sosedovega psa.

To je najbolj pošten posnetek celotne zgodbe. Ne zato, ker bi bil lep, ampak ker pokaže, kako je videti dogovor, dokler še ni sklenjen: kot razkopana pot, po kateri se ni prijetno hoditi. Leta in leta.

Takrat prostor ni bil kraj, ampak snov. Gramoz, jaški, material na razpolago.

Zdaj je drugače. Vsak ima svoj stol — tistega, ki ga sonce doseže prvega, in tistega, ki ga vsi hočejo, pa je vedno zaseden. Vemo, kje otroci padejo s skirojem, ker tam padajo že leta. Vemo, kdo v nedeljo pride prvi in razgrne svojo ponudbo, kot da odpira galerijo.

Nihče ne stoji tam zato, ker bi bil za prenovo glasoval. Stojimo, ker je nedelja.

In prav to je poanta. Dogovor se ne pozna po tem, da ga hvalimo. Pozna se po tem, da ga nehamo omenjati. Če bi danes koga vprašala, kaj si misli o Bregu, bi me čudno pogledal. Kaj naj si človek misli o tlaku? Saj je pač tam. Točno tako. In prav zato je nevarno. Kar nehamo omenjati, nehamo tudi misliti — in naslednjič, ko bo kdo rekel, da bi lahko bilo drugače, bo spet deset let oranžne mreže.

Prostor se ni premaknil sam. Premaknil se je, ker je dovolj ljudi nehalo sprejemati, da mora ostati, kakršen je. Tudi tistih, ki so vseh deset let trdili, da iz tega ne bo nič. Zdaj sedijo v prvi vrsti pod senčnikom in razlagajo, da so že od nekdaj vedeli, da bo lepo.

Naj kar sedijo. Mesto je tudi njihovo.

Besedilo in fotografije: Barbara Jakše
Fotografije: Ljubljana, 2008, 2024 · Besedilo: 2026