O kamnitih možeh, ki nosijo fasado, in o merilu, ki nosi vse drugo

Dvakrat ista stavba, dvakrat drug kot. Na prvi fotografiji je Banka Slovenije videti kot pročelje: napis v kamnu, zlata tabla, dva zastavna droga, ljudje, ki gredo mimo proti Nami. Na drugi je objektiv nižje in bližje in stavba se prelomi v niz atlantov – kamnitih moških, ki z dvignjenimi rokami držijo venec nad okni. Šestkrat isti mož, šestkrat ista gesta.

Ta figura je najstarejši prizor v arhitekturi in tudi najbolj odkrit. Kamen je bil pred tem vse: teža, lomljivost, hlad, barva, možnost biti prag ali zid ali nič. Kipar ga je zožil na eno samo možnost – nositi. Vse drugo, kar bi kamen lahko bil, je postalo okoliščina te ene naloge. Enako je z nožem: iznajdba ostrine je vso mnogoterost kamna stisnila v eno točko, da bi z njo lahko učinkovali na vse ostalo.

Za tem pročeljem se dogaja natanko ista poteza, samo brez kladiva.

Kako je mogoče dobiti knjigo za denar?

Vprašanje zveni otročje, dokler ne poskusiš odgovoriti. Stroški tiska, delitev dela, skupni gospodarski sistem – vse to je res in nič od tega ne pojasni, kako sta knjiga in kovanec sploh lahko na isti strani enačaja. Nista si podobna v ničemer.

Različnega se v resnici ne da povezovati v eno. Načelo istovetnosti tega ne dovoli. Vendar ga nenehno prelisičimo, in trik je vedno isti: v različnem konstituiramo identično. Ne povežemo knjige in denarja; postavimo merilo, glede na katero sta enaka, in nato ugotovimo, da smo v njiju »odkrili tudi identično«. Merilo ni najdeno. Narejeno je.

Denar je najuspešnejši tak konstrukt, kar smo jih naredili. Je dominantni ekvivalent razlik – poleg moči in oblasti, s katerima si deli isto delovno mesto. Njegova moč ni v tem, da bi kaj predstavljal, temveč v tem, da naredi neprimerljivo primerljivo. Šele s tem postane vse ostalo material: razpoložljivo, zamenljivo, vgradljivo v nekaj drugega, če to obeta več.

In ker je »več« vedno »več kot manj«, je ta tavtologija vsemogočna. Vsaka proizvodnja po tem načelu je vsemogočna z njo.

Cena je vedno ista: kar skozi merilo ne pade, izgine.

Ne izgine tako, da bi bilo prepovedano. Izgine tako, da se ne prikaže. Merilo je selektivno po svoji naravi – brez selekcije ne bi mogli izreči niti enega smiselnega stavka, kaj šele urediti gospodarstva. Toda vsaka selekcija je hkrati sito, in tisto, kar pade skozi, za sistem preprosto ni. Ne velja za pomanjkljivost. Velja za nič.

Zato je kritika denarja skoraj vedno prehitro moralna in zato skoraj vedno zgreši. Nima se kdo zgražati: še zgražanje uporablja isto tehnologijo, isto povezovanje različnega v eno, isti postopek zoževanja. Če je ne bi uporabljalo, ga sploh ne bi bilo. Nevarnost je drugje in je strukturna. Raven, ki razpolaga z dominantnimi ekvivalenti, ima dve značilni izčrpanji: izčrpa lahko samo sebe kot sistem ali pa razdira strukture okoli sebe. Oboje je pri uporabi takšnih ekvivalentov skoraj neizogibno. Vmes je tisto produktivno, storilno, banalno samožrtvovanje poslovnosti, ki deluje predvsem kot pridno ponavljanje preverjenega – in ki v svoji količini in kakovosti sega v vse institucije in v vse zasebne svetove.

Zato ta arhitektura.

Kamniti možje ne nosijo venca; venec bi stal tudi brez njih. Nosijo videz, da nekaj tako nenaravnega, kot je splošno merilo vrednosti, počiva na nečem trdnem. Zlata tabla, klasicistični red, teža sivega kamna, dve zastavi – vse to je oprema legitimiranja. Ne zato, ker bi kdo goljufal, temveč zato, ker vsako merilo potrebuje sprejetje, da lahko sploh učinkuje. Veljavnost ni lastnost predmeta. Je učinek tega, da smo nekaj sprejeli.

To ni razlog za cinizem, ampak edini razlog za upanje: kar je postavljeno, je mogoče po istem postopku tudi premakniti. Postavljeno je mogoče spremeniti po strukturno istem postopku, po katerem je bilo postavljeno. Merila menjave, obrestne mere, pravila zadolževanja, definicija tega, kaj sploh šteje kot vrednost – nič od tega ni naravni zakon. Vse to je bilo nekoč izbrano in vse to nekdo vsak dan znova potrjuje.

Na prvi fotografiji je zastava Evropske unije nad slovensko. Na drugi je slovenska nad evropsko.

Ista dva droga. Drugi kot.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Ljubljana, 2024

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.