Barbara Jakše in Stane Jeršič v italijanskem muzeju sodobne fotografije, 1991

Naslovnica. Glasilo news Museo Ken Damy di Fotografia Contemporanea, letnik 2, številka 5, februar 1991 — trimesečnik, ki ga je muzej razdeljeval brezplačno. Na naslovnici je fotografija dveh žensk v toplem sepijastem tonu: ena kleči in se sklanja nad drugo, ki leži z obrazom navzdol in razpuščenimi lasmi, razlitimi po tleh; telesi sta ovita v mehko, svetlo blago, ki drsi z ramen in se guba okoli bokov, roka zgornje figure pa nežno objema zapestje spodnje. Ozadje je temno, brez prostorskih znamenj — prizor lebdi zunaj kraja in časa. Drža je hkrati zaščitniška in žalujoča, blizu ikonografiji objokovanja, a brez pripovedi, ki bi jo potrdila. Barvni ton ni nevtralen: rdeče-sepijasti nadih podobo takoj postara in jo približa videzu poznega 19. stoletja.

Notranja dvostran. Predstavitev štirih avtorjev, vsak s po eno reprodukcijo in kratkim italijanskim zapisom. Hubert Grooteclaes — mehko razpršena krajina z golim drevesom ob vodi in kamnitim bregom, tonirana v zlato-rjave odtenke; zapis ga imenuje belgijskega »pesnika«, znanega po vsem svetu, in napoveduje mini antologijo na temo podeželske krajine, ki jo razvija že leta: čudovite črno-bele podobe, tonirane v več barv. Stane Jeršič — teatralen prizor: ležeča figura v beli, razgrnjeni draperiji, ob njej pokončna postava; močna stranska svetloba, temno ozadje. Jean Janssis — moški trup v bližnjem planu, okoli vratu mu visita dva kosa težkega, ovlaženega blaga; zapis govori o mladem belgijskem avtorju, čigar delo je nabito z dramatično klasičnostjo: bikromatne kopije, tonirane v rdeče-sepijo, na risalnem papirju formatov 60 × 80 in 70 × 100 cm — sodobni portreti, ki se polnijo z znamenji antične estetike. Barbara Jakše — v temnem, skoraj praznem interjerju stoji figura ob steni, telo je izluščeno iz sence z ozko snopo svetlobe.

Zapisa ob Jeršiču in Jakše sta enaka in delo predstavita kot štiriročno delo dveh mladih jugoslovanskih avtorjev — čeprav so podobe podpisane vsaka posebej, se med seboj dopolnjujejo v strogo zasnovano celoto, zbrano v izvrsten knjižni zvezek. Sledi opis: sugestivne, ganljive, teatralne podobe; pripoved o situaciji v velikem formatu; črno-bele kopije 50 × 70 cm, tonirane v rdeče-sepijo.

Jugoslovanski moment

Due giovani autori jugoslavi. Tri besede, natisnjene februarja 1991 v Bresci brez sledu slutnje — takrat tako samoumevna oznaka kot autore belga ob imenih Grooteclaesa in Janssisa —, junija istega leta pa se je država, ki jo je določala, začela razpadati; skromno muzejsko glasilo je tako postalo dokument nečesa, česar ni nihče nameraval dokumentirati: zadnjega trenutka, ko je bila slovenska fotografija svetu predstavljena kot jugoslovanska. V tem je ključna napetost gradiva: Jakše in Jeršič sta podobe namerno postarala z rdeče-sepijastim toniranjem, draperijami, kiparskimi držami in videzom poznega 19. stoletja ter ustvarila natanko tisto, čemur Susan Sontag pravi umetna ruševina — razvalina, zgrajena zato, da bi krajini poglobila zgodovinski značaj —, saj fotograf, kot piše v Melanholičnih predmetih, hočeš nočeš postara resničnost, fotografije pa so hipne starine. Zgodovina je istim podobam priložila še drugo, resnično patino, in ta ni v emulziji, temveč v napisu: neizpodbitni patos sporočila iz minulega časa tu ne prihaja iz toniranja, ampak iz pridevnika jugoslavi. Sepija je bila izbrana, beseda ni bila — avtorja sta obvladala videz starosti, nista pa mogla predvideti, da bo zares zastarel podatek o njuni pripadnosti. S tem se potrdita še dve Sontagini misli: da je nadrealno najbolj krajevno, etnično in časovno določeno, saj najbolj nadrealen element te tiskovine ni ne draperija ne objokovalna drža, temveč povsem stvarna kataloška oznaka; in da je fotografija popis umrljivosti, ki tokrat ne zadene obrazov, temveč državo. Ostane dvojna melanholija — ena proizvedena v temnici, druga v zgodovini; prva je bila obrt, druga usoda, njuno prekrivanje pa naredi to brezplačno glasilo iz Brescie za natančnejši Sontagin primer, kot bi ga lahko izbrala sama.

Publikacija: news — Museo Ken Damy di Fotografia Contemporanea, notiziario del museo, trimesečnik, leto 2, št. 5, februar 1991, brezplačna distribucija; Brescia, Italija
Predstavljena avtorja: Barbara Jakše in Stane Jeršič (v zapisu navedena kot jugoslovanska avtorja)
Sopredstavljena avtorja v isti številki: Hubert Grooteclaes (BE), Jean Janssis (BE)
Tehnika razstavljenih del Jakše in Jeršiča: črno-bele kopije, tonirane v rdeče-sepijo, format 50 × 70 cm
Kontekst: cikel, povezan s knjigo in razstavo Iluzija besed / Illusion of Words (Papirografika; Moderna galerija, Ljubljana, 1990)
Teoretski okvir tega zapisa: Susan Sontag, »Melancholy Objects«, v: O fotografiji (On Photography, 1977), str. 39–55

Besedilo in ureditev prispevka: Barbara Jakše
Objavljeno: 31. 7. 2026

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.