Predmestje z zraka, kjer nobena streha ni večja

Strehe se vrstijo do obzorja. Rdeče, sive, rjave; med njimi vrtovi, garaže, bazenček, sončne celice, ravne ulice. Za vsako od teh streh je človek.

“Čim več znaš, tem več veljaš.” To je ena najbolj trdovratnih misli našega časa — in ena redkih, ki ji ne oporeka nihče. Sliši se pravično: kdor se trudi, naj več velja. A poglejmo, kaj ta stavek pravzaprav počne. Vzame človeka in ga postavi na lestvico. In lestvica ima vedno dva konca.

Kajti merilo, po katerem se to šteje, ni nevtralno. Ne šteje vsakega znanja — šteje tisto, ki ga družba trenutno prizna: potrdila, nazivi, stroke, poklici z ugledom. Vse drugo, kar človek zna in zmore, ostane zunaj računa. Nekdo pod eno od teh streh zna popraviti vse, kar se pokvari; nekdo drug zna pomiriti otroka; nekdo zna vsako pomlad narediti, da zemlja obrodi. Po veljavni lestvici to ne šteje skoraj nič.

In ker meril nismo postavili mi, ampak so bila postavljena, se zgodi tiho krivično: človek začne verjeti, da manj velja. Ne manj zna — manj je. Prav zato je vredno pogledati z zraka. Od tod se ne vidi, kdo ima kakšen naziv. Vidi se, da vsaka streha pokriva neko življenje in da nobena ni večja zaradi diplome pod njo. Naselje ne stoji zato, ker bi nekdo veliko vedel, ampak zato, ker nešteto ljudi ve vsak svoje in to vsak dan uporabi.

Lestvice se ne da odpraviti — vedno bomo nekaj šteli bolj in nekaj manj. A lestvico je mogoče popraviti. In prvi korak je preprost: nehati zamenjevati, koliko človek velja po njej, s tem, koliko je vreden.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2022 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.