Panorama kot glasba. Prostor, ki je hkrati končen in brez roba

Serija panoramskih razglednic Ljubljane izhaja iz odločitve: razglednico obravnavati kot samostojen grafični list. Oblikovanje Barbare Jakše to izpelje z izjemno omejenimi sredstvi — brez okvirjev, brez logotipov, brez barve; ostane le podolgovata kartica iz kremnega, nekoliko toniranega papirja, fotografija, potisnjena visoko proti zgornjemu robu, in ena sama vrstica drobnega besedila pod njo, ves preostali prostor pa je namenoma prazen. Ta praznina je nosilna: širok spodnje del deluje kot podlaga in hkrati kot tišina, v katero se panorama izteče, in ker je rob pod sliko občutno večji od tistega nad njo, dobi razglednica rahlo napetost navzgor, kot bi podoba lebdela. Naslovnica serije sledi isti logiki, le da je zgornji del prepuščen tipografiji — razprtim verzalkam naslova GLASBA PANORAM NESKONČNE KONČNOSTI PROSTORA in drobni kurzivni vrstici z imeni avtorjev pod njim, kar je edini trenutek, ko besedilo prevzame mesto, ki na vseh drugih razglednicah pripada podobi; natisnjena je na gladkem in strukturiranem papirju, tako da se serija že na otip loči od svetlečih razglednic. Drugi ključni oblikovalski element so podpisi: v eni vrstici tečejo ime mesta, lokacija v slovenščini in angleščini, dan tedna dvojezično ter datum in točna ura — Ponedeljek – Monday 29.03.2004 7.00, Nedelja – Sunday 07.03.2004 14.50, Petek – Friday 30.04.2004 18:43 — in prav podatek o minuti spremeni status podobe, saj razglednica običajno kaže kraj kot nespremenljiv, tu pa kaže trenutek, ki ga ni več; pri zadnji kartici ime lokacije celo izpade in ostaneta samo dan in ura, kot bi bila množica pod dežniki dovolj natančen naslov. Fotografije Barbare Jakše in Staneta Jeršiča so posnete v širokem panoramskem formatu, ki mesto bere po vodoravnici: tivolski ribnik z zrcaljenjem golih dreves in kamni v prvem planu; drevored obrezanih krošenj pred klasicistično fasado, kjer se ritem debel in kamnitih posod ponavlja kot takt; Plečnikove tržnice, videne po dolžini kolonade, z mokrim tlakom in reko na desni; in nazadnje gneča ljudi z dežniki, edini prizor, kjer namesto arhitekture nastopi telo — prve tri prazne, jutranje ali sivo dnevne, zadnja polna, tako da se serija giblje od praznega prostora k naseljenemu. Ton je enoten in zadržan, vse podobe so črno-bele oziroma nežno rjavkasto tonirane, z mehko zrnatostjo in brez ostrih kontrastov, svetle sivine pa se stikajo v razponu, ki spominja na starejše tiskarske reprodukcije; vlažen zrak, megla nad vodo, dež in odsevi so izbrani tako, da mesto nikoli ni razglašeno, ampak zamolklo, kar skupaj s kremnim papirjem in drobno tipografijo ustvari prav tisti občutek, ki ga napoveduje naslov.

Izdala in založila: samozaložba ‣ Barbara Jakše, Stane Jeršič ‣ Oblikovanje: Barbara Jakše ‣ Serija: panoramske razglednice, Ljubljana ‣ Posnetki: marec–april-december 2004, Jezik: slovenščina, angleščina

Besedilo in ureditev prispevka: Barbara Jakše
Objavljeno: 30. 7. 2026

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.