Utrinek o fotografskem delu Barbare Jakše in Staneta Jeršiča
Predvsem pa je izstopala njuna želja po posredovanju sporočila.
Umetniški in zasebni tandem Jakše & Jeršič deluje od leta 1987, v zavest slovenskega prostora pa je z velikim odmevom stopil že s svojo prvo večjo samostojno razstavo (Moderna galerija, Ljubljana, 1990), s ciklom Iluzije besed. Skoraj hkrati sta nastali še dve razstavi in monografiji Glasovi in Slike iz življenja, obe 1991, ki sta nadgrajevali ali variirali smernice prvega cikla. O ustvarjanju v tem obdobju so kritiki pogosto zapisali, da gre za neobaročno surrealistično fotografijo. Asociacija na barok govori o polnosti, obloženosti in dinamiki fotografske kompozicije, surrealističnost pa lahko vidimo v toku branja, ki ubira stranpoti od realizma in zahteva investicijo gledalca in proste domišljijske tokove. Te fotografije so pravzaprav do popolnosti natančno premišljene ateljejske postavitve. Prizor sta avtorja gradila s pomočjo rekvizitov, pogoste so bile tančice, čipke, cvetje … vendar je osrednjo vlogo imela človeška figura, najpogosteje akt. Dela so od sočasne slovenske fotografske produkcije najbolj izstopala po neposredni zrežiranosti scene, poudarjeni pozi in gesti ter uprizoritvi domišljijskega in sanjskega. Predvsem pa je izstopala njuna želja po posredovanju sporočila. Kot pravita, sta sorodno svoji fotografiji našla tudi v besedi. Prvi cikel sta povezala s pisanjem izjemnega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, s katerim smo Slovenci neločljivo zaznamovani. Mnogokrat nacionalne lastnosti istovetimo z njegovim zapletenim in specifično obremenjenim pogledom na svet. Tako kot Cankar tudi avtorja spregovorita o smrti, hrepenenju, ljubezni, sovraštvu, o večnih, vendar nikakor ne lahkih in lahkotnih temah. Vsekakor pa o tistem, kar nas najbolj osreči, prizadene ter za vedno spremeni.
Zdi se, da ju pri želji po dokumentarnosti vodi iskanje identitete prostora.
Veliko spremembo lahko vidimo v letu 1995, ko Barbara Jakše razstavi serijo barvnih fotografij (Fotografije), ki pričnejo beležiti dogajanje zunanjega prostora. Po tem ciklu sta umetnika izstopila iz ateljeja. Zapisala sta, da z novimi fotografijami poskušata vstopiti v dejansko podobo sveta in zaznamovati poseben čas. V ta namen sta tudi spremenila fotografski pristop in izbrala t. i. čisto fotografijo, fotografijo, ki ne pozna umetniških intervencij, temveč je naravnana na realno obstoječe. Cikli, nastali predvsem na njunih številnih potovanjih, sedaj pogosto temeljijo na urbanem okolju. Če osemdeseta v slovenski fotografiji razumemo kot čas, v katerem se je sodobnost lahko upodobila s pomočjo konstruiranih svetov in poze, spektakla oz. družbenih vlog in družbenih funkcij (tudi v portretni fotografiji), bi lahko pozna devetdeseta, predvsem pa zadnja leta, opredelili kot ponovno iskanje pomena dokumentarne fotografije. V tej luči je tudi njun zasuk logičen. Zdi se, da ju pri želji po dokumentarnosti vodi iskanje identitete prostora. Z nekaterimi cikli se tudi zelo približata spremembam konkretnega prostora (spremljanje Plečnikove tržnice – Identiteta prostora, 2004) ali spremembam političnega prostora (ob vstopu Slovenije v EU – Nova zvezda Evrope, 2004). Vsekakor pa so njuna sodobna dela kljub konkretnemu prostoru tudi izjemni zasebni dnevniki, polni osebnih stališč in izjav. Ob novih opusih pa me najbolj vznemirja, da pravzaprav večine fotografij, kljub veliki spremembi motiva in fotografskega pristopa, ne morem brati drugače, kot sem brala fotografije, ki so nastale na začetku njunega ustvarjanja. Fotografije se zdijo enako angažirane, vsebinsko močne in sugestivne. Nenazadnje se tudi nadaljujejo premišljena kompozicija, izjemen občutek za svetlobo, tonska pestrost, preciznost izdelave in izjemna simbolika. Tisto, o čemer sta spregovorila s pomočjo figure, znotraj zaigrane scene, zame sedaj govorita s pomočjo tihega življenja ambientov. In mogoče za sodobne cikluse niti ni toliko pomembno, katero prizorišče sta izbrala, kajti čutimo soroden rezultat – fotografije govorijo o zapletenosti človekovega kontakta z okoljem. In četudi je človek na sodobnih opusih izjemno majhen, je prav on nosilec sporočila, njemu velja spoznanje.
Vendar drevesa danes doživljamo kot ujetnike stavbnega tkiva.
Med fotografijami, nastalimi v zadnjih letih (Diskretni šarm miru, 2005, Identiteta prostora, 2004–2006) najdemo tudi fotografijo, na kateri je v ospredju Titov spomenik v Velenju. Kip, ki je nekoč govoril o nezmotljivi vlogi voditelja, (nekateri smo celo verjeli, da je obdobje, v katerem smo živeli, večno), danes razumem kot prispodobo minljivosti. Sled nekega časa, ki ga ni več. Pa Sarajevo, leseni beli križi, kako naj pozabimo na krvavo nasilje? Kako naj sprejmemo vojno, še posebej vsi, ki smo prej živeli tako blizu tem ljudem, vsem tem krajem. In verjetno intimnosti poznajo tudi stavbe New Yorka in Los Angelesa, čeprav se zdi, da veliki arhitekturni giganti, hladne lupine, predvsem ne ponujajo stika s človekom. Kako opazujemo beneški paviljon skandinavskih dežel? Sredi betonske arhitekture rastejo tri drevesa. Po eni strani vemo, da imajo Skandinavci posebno izostren čut do narave, in se gradnja prilagaja živim bitjem. Vendar drevesa danes doživljamo kot ujetnike stavbnega tkiva. Ali pa naslednja fotografija: Kdo je deček, ki obdan z ogromno nejasno gmoto izginja v soju luči? …
Sled nekega časa, ki ga ni več.
K vsebini pa prispevajo tudi skrbno premišljene prezentacije. Poglejmo zadnji cikel, Sanje, mit, mir, razstavljen v UGM, Razstavnem salonu Rotovž, ki je del projekta Fragmenti časa in prostora v fotografiji in nastaja od leta 2005. Preciznost, s katero nas uvajata v branje fotografije, pove o avtorjih še več. Na primer, obiskovalka muzeja gleda bitja v steklenem akvariju. Mi gledamo obiskovalko. Vendar gledalci v Mariboru največkrat vidijo pričujočo fotografijo skozi stekleno steno razstavišča, kar s ceste. Fotografijo, s katero tudi pričenjamo razstavo, sta avtorja še dodatno izpostavila, saj je bila edina barvna na razstavi, z namenom, da nas uvedeta v branje – ozavestita pogled. Vendar sta z njo tudi problematizirala distanco – prispodobo stekla, ki nas venomer ločuje od bistva!?
Preciznost, s katero nas uvajata v branje fotografije, pove o avtorjih še več.
Naj pisanje zaključim še z eno kontinuiteto njunega ustvarjanja. Za celoten opus velja tudi, da so fotografije izrazito klasične, lahko bi celo rekli tradicionalne, sorodne davnim slikarskim delom. Pravzaprav, nikoli nista le beležila. Tisto, kar je hipnega, sta vedno soočala z večnim in univerzalnim. Vendar njuna posebnost izhaja iz specifičnosti spoznanja. Spoznamo jo v nenehnem odkrivanju nasprotja, ki ga lahko začutimo povsod. V napetosti med razpršenostjo in osredotočenostjo, med sistemom in naključjem. Najbolj pogosto pa v neskladju spokojne lepote in nemirom. Pričakovali bi, da te popolne, kompozicijsko in likovno urejene fotografije, govorijo o nebeškem večnem, vendar ne. Kvečjemu govorijo o večnem konfliktu. Večnem iskanju. Večni zmoti. In naši praznini, ki nas, gledalca, sooča z lastnimi strahovi. Zato so njuna dela tudi vedno tako univerzalna in večno vznemirljiva.
Breda Kolar Sluga
kustosinja Umetnostne galerije Maribor
Omenjeni cikli in razstave:
Iluzije besed — Moderna galerija, Ljubljana, 1990
Glasovi in Slike iz življenja — razstavi in monografiji, 1991
Fotografije — serija barvnih fotografij Barbare Jakše, 1995
Identiteta prostora — 2004; Plečnikova tržnica, nadaljevanje 2004–2006
Nova zvezda Evrope — 2004, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo
Diskretni šarm miru — 2005
Sanje, mit, mir — UGM, Razstavni salon Rotovž, Maribor; del projekta Fragmenti časa in prostora v fotografiji, ki nastaja od leta 2005
Besedilo in ureditev prispevka: Barbara Jakše
Objavljeno: 31. 7. 2026