Velenje 1993, dve leti po zvezi, sredi vojne na jugu.

Leto 1993. Če je katalog iz Sarajeva bral svet z ene strani prepada, je to vabilo natisnjeno na drugi. Slovenija je dve leti samostojna; nekaj sto kilometrov proti jugu, tam, kjer je še leta 1987 visela skupna razstava, gori vojna in Sarajevo je pod obleganjem. Razstava se ne odpira več v zvezni fotografski salon, ampak v razstavne prostore upravne stavbe podjetja Era v Velenju — mestu, ki ni več Titovo. Na hrbtni strani vabila piše: Kulturna dejavnost v službi Ere. Beseda je ime podjetja in hkrati ime časa; kultura, ki je bila prej v službi zveze, je zdaj v službi ere, ki se je pravkar začela.

Uvodno besedilo k razstavi postavi vprašanje, ki je natanko vprašanje tega trenutka. Vsakdo nosi v sebi podobo sveta, sanje nekega mesta, nedostopnega bolečini — a ko se to upanje sooči z resničnostjo, se vez pretrga. Kako naj fotograf, ujetnik resničnosti, pokaže vizijo lepote v svetu, ki mu nemalokrat vladajo tema, smrt, sence in sovraštvo? Kako preskočiti vse, kar moti kompozicijo, in — tu je beseda dvoumna — kako obiti temo?

Fotografija je izrez, in vsak izrez je odločitev, kaj bomo pustili znotraj kadra in kaj zunaj njega. Lepa slika je lahko prav to: način, kako iti okoli teme. A idealizacija ni nedolžna; pokrajina brez rane ni pobeg iz časa, je izbira, kaj bomo v tem času spregledali. Besedilo to ve — zato tisto, kar mika (vse grdo in neprijetno moti in se mu skuša ubežati), postavi kot skušnjavo, ne kot rešitev. Prav dvoumnost besede tema je njena poštenost: mraka ni mogoče obiti, ne da bi obšel tudi predmet.

In tu besedilo naredi obrat, ki ga velja imenovati moralni. Ne odloči se za pobeg. Prizna, da je ozadje projekciji sanj prav ta svet — poln skrivnosti in nasprotij, a edini, ki ga imamo. Zaveš se, piše, da mora obstajati prehod želje na prizorišče Življenja. To ni estetska, ampak eksistencialna gesta: želja, ki ostane le želja na ekranu notranjega sveta, je beg; želja, ki prestopi na prizorišče, je dejanje. Dostojanstvo ni v tem, da mrak zanikaš, ampak da ga sprejmeš kot tla, na katerih delaš. Samoodločba se tu ne pravi razglasiti neodvisnost, ampak ne pobegniti v iluzijo.

Fotografija Barbare Jakše, danes Melisse Stelle, naredi točno to — nasprotja ne razreši, ampak ga zadrži v enem kadru. Črne silhuete v zlati svetlobi: bronasta figura s psom, prizor lova, ki je postal okras; šopek gladiol; kanape; za njim okno, skozi katero pritiska dan. Ob strani veliko pozlačeno zrcalo podvoji figuro. Zrcalo je tisti ekran notranjega sveta, o katerem govori besedilo — lepota, prikazana kot odsev, prav v hipu, ko besedilo pravi, da se ta vez pretrga. Svetloba je topla, figure so temne; slika je lepa in mračna hkrati. To ni pobeg pred temo. To je slika, narejena v njej.

Pod besedilom stojita dve imeni, pod fotografijo eno, ki se je od takrat spremenilo — Barbara Jakše, zdaj Melissa Stella. Prehod se nadaljuje: države, imena, sebe. Leto 1993 je bilo natanko tak prehod — z ene strani prepada na drugo, iz zveze v ero, iz enega imena proti drugemu. Fotografija iz tega leta teme ni obšla. Odločila se je, da v njej naredi sliko svetlobe.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Melissa Stella (prej Barbara Jakše), Šoštanj, 1993

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988), Susan Sontag: O fotografiji (1977)

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.