Vrtički, razkopana pot in vednost, ki je nihče ne prizna.

Z višine se vidi vse hkrati: hiše, ceste, blok v ozadju, popoldanska svetloba nad hribi, v ospredju pa vrtički — kolibe iz desk, rastlinjaki iz folije, ozke poti med gredicami, tik ob njih razkopana zemlja, kup gramoza, sled stroja. Iz zraka nič od tega ne izstopa; vse leži v isti svetlobi. V našem vsakdanjem merjenju pa ni tako: nekaj v tem kadru velja za resno, nekaj drugega za postranskost, saj smo znanje določili ozko — kot tisto, kar je urejeno v verige argumentov, preverjeno, potrjeno in uvrščeno na lestvico, ki jo postavi družba. Kar tem merilom ne ustreza, izpade, in ne izpade nedolžno: postane snov, material, nekaj, kar je »na razpolago« tistim, ki znajo. Kdo pa ve, kdaj je treba presaditi paradižnik na zemlji, ki jo vsako pomlad zalije voda, kje se breg podaja in kje drži, kdo je posadil to drevo in zakaj ravno tam? To so oblike vednosti, ki so nastajale desetletja, iz roda v rod, brez zapisa in brez potrdila — in vendar so prav toliko znanje kot tisto, kar se predava za šolskimi stenami. Nevarnost te delitve ni v tem, da bi bilo priznano znanje precenjeno, temveč v tem, kaj se zgodi z drugo stranjo: ko nekaj ni več znanje, postane snov, s snovjo pa se ravna — prekoplje, prestavi, zravna. Na tej sliki je to vidno: kjer se je nekaj štelo, se je ohranilo; kjer se ni, teče zdaj razkopana pot. Zato je pogled z zraka pošten popravek. Za hip pokaže, česar nam vsakdanja merila ne dajo videti — da je vse to eno samo, gosto tkanje vednosti, zapisano in podedovano, priznano in prezrto. Mesto ne stoji na tistem, kar smo se odločili šteti. Stoji na vsem.