O denarju, kulturi in človeku ob kamniti steni

Na prvi fotografiji stoji zgradba kot utelešena resnost denarja. Kamnita, težka, s pravilnimi okni in rozeto nad vhodom, ki spominja na cerkveno okno — a to ni cerkev, temveč hram druge vere. Danes je v njej Center odličnosti za finance — mednarodna ustanova, kjer se javni uslužbenci iz vse jugovzhodne Evrope učijo, kako države ravnajo z denarjem: kako upravljati javne finance, davke, proračune. Ni torej le kraj, kjer se računa, ampak kraj, kjer se računanja uči — vozlišče, iz katerega se ta način mišljenja o svetu prenaša naprej, iz roda v rod strokovnjakov, iz države v državo. Pred njo avtomobili, kolesarji, vsakdanji promet mesta. Stavba uteleša neko globoko prepričanje naše dobe: da je mogoče vse — varnost, prihodnost, skupno življenje — izraziti v znesku, in da je mogoče doseči skoraj vse, če le imamo dovolj sredstev.

Prav to prepričanje je najbolj trdovraten optimizem našega časa. Verjamemo, da je svet v temelju izračunljiv: da lahko vsako stvar razčlenimo na dovolj majhne, enake dele, jih preštejemo in z njimi računamo. In ko svet enkrat prevedemo v število, postane vse zamenljivo z vsem — vse postane surovina za nekaj drugega, če to obeta več. Denar je najčistejša oblika tega mišljenja: univerzalno merilo, ki vse zvede na skupni imenovalec, na “več” ali “manj”. In ker je “več” vedno več kot “manj”, se to merilo zdi vsemogočno. Nič ga ne more ustaviti, nobena kakovost — ker vsako kakovost lahko razstavimo, ovrednotimo, izrazimo v ceni.

A prav v tej vsemogočnosti je past. Kadar začnemo verjeti, da je s pravim zneskom mogoče proizvesti karkoli — tudi kulturo, tudi skupnost, tudi smisel — ravnamo z družbo, kot da bi jo bilo mogoče sestaviti po načrtu kakor napravo. Zgodovina dvajsetega stoletja je krvavo pokazala, da to ne drži: da družbe, kulture, skupnega življenja ni mogoče “proizvesti” kakor hladilnika, po formuli, z dovolj vloženih sredstev. Kultura ni izdelek, ki bi ga bilo mogoče kupiti ali naročiti. Je nekaj, kar nastaja med ljudmi, počasi, v nenehnem sprejemanju in zavračanju, in kar nobena vsota ne more niti ustvariti niti nadomestiti.

Zato je razmerje med denarjem in kulturo napetost, ne enačaj. Denar je merilo, ki vse zvede na količino; kultura je prav tisto, kar se količini upira — pomen, ki ga ni mogoče stehtati, vrednost, ki ni cena. Financiranje kulture je nujno, seveda; brez sredstev ni galerije, ne knjige, ne mostu. A denar je pogoj, ne izvor. Lahko postavi stavbo, ne more pa postaviti tega, čemur stavba služi. Lahko plača razstavo, ne more pa proizvesti tega, kar razstava pomeni gledalcu. Med zneskom in pomenom ostaja razmak, ki ga noben proračun ne premosti.

Na drugi fotografiji stopa ob tej mogočni kamniti fasadi drobna človeška postava. Stavba je velika, trajna, težka; človek je majhen, minljiv, sam. In vendar je prav ta postava tista, zaradi katere vse skupaj sploh nekaj pomeni. Znotraj se učijo upravljati javne finance — in prav ta ustanova sama pravi, da se ne bi smeli učiti le računanja, ampak tudi njegovih širših posledic za družbo, gospodarstvo in okolje. To je poštena misel, in redka. Kajti sistem lahko izračuna vrednost dela te postave, jo zavede v register, jo obravnava kot enoto — a nič od tega ni ona. Tisto, kar je, ostaja zunaj vseh izračunov: da hodi tod nekega jutra, da nekam gre, da živi življenje, ki ni ne postavka ne davčna številka. Denar zna prešteti vse razen tega edinega, zaradi česar štetje sploh ima smisel. In prav v tem drobnem koraku ob veliki kamniti steni je vsa razlika med tem, kar se da prešteti, in tem, kar velja.

Besedilo in fotografije: Barbara Jakše
Fotografije: Ljubljana, 2024 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).