Napredek na plakatu, blato v jami, mi na prehodu

Na prvi fotografiji stojiš v kiosku sredi gradbišča in bereš, kaj ti sporoča napredek. Ljudje. Planet. Napredek. Strategija, razdeljena v skrbno oštevilčene razdelke — zmanjšanje emisij, krožno gospodarstvo, digitalizacija — vsak s svojo kodo QR, ki obljublja, da se za njo skriva še več veljavnosti. To je mišljenje v svoji samozadostno deklarirani obliki: gladko, legitimirano, brez blata. Za steklom pa zeva jama. Tam ni sloganov, tam so cevi, armatura, razkopana zemlja, ljudje v čeladah. Prav tam, v “umazani praksi”, je ponavadi mnogo več mišljenja kakor v mišljenju, ki se samo razglaša za takšno. Steklo med obema ni le pregrada pred prahom. Je razmejitev med proizvodom in njegovo proizvodnjo — med tem, kar velja, in tem, kako se veljavnost sploh dela.

Korporativni slogan hoče biti legitimen sam po sebi, kot da veljavnost izvira iz njega. A veljavnost nikdar ne izvira iz vsebine — izvira iz sprejetja. Slogan velja natanko toliko, kolikor ga sprejmemo, in nič več. To je tudi protest proti aroganci konkretnih kriterijev, ki predpostavljajo, da je oblika napredka, kakršno pišejo na plakate, edina mogoča oblika napredka. Legitimnost ni lastnost plakata, temveč učinek, ki ga vsak mimoidoči vsako jutro znova bodisi podeli bodisi odreče.

Druga fotografija pokaže, kdo so ti mimoidoči. Ob robu kadra še vedno stoji plakat — Gradimo prihodnost, rdeča osmica, začetek številke, ki šteje zaposlene v tisočih. V ospredju pa peš prehod, po katerem gredo posamezniki: nekdo z nahrbtnikom, par, ki se drži za roke, kolesar. Za njimi steklena stolpnica hotela zrcali nebo, kot je Ljubljanica zrcalila most. Skušnjava je enaka: reči, da je posameznik na prehodu zgolj odsev mesta, zgolj drobec, ki ga velika struktura povezuje v eno — v “ljudje”, v številko, v ciljno skupino strategije. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Posameznik ni odsev mesta; je prav tako konstituirana vsebina kot stolpnica in kran nad njim, del istega samokonstituiranja, ki povezuje različno v enote.

Kajti mesto je natanko to: nenehno povezovanje različnega v eno. Iz jame in armature, iz strategij in blata, iz osemdesetih tisoč zaposlenih in enega človeka z nahrbtnikom se dela enota, ki ji rečemo mesto. Temu povezovanju se ne moremo izogniti — je temeljna struktura, po kateri se kultura sploh konstituira. Vprašanje ni, ali seštevati jabolka in hruške, korporacijo in mimoidočega; to počnemo nenehno in nimamo alternative. Vprašanje je, kdo v tem seštevanju nastopa kot premisa in kdo kot proizvod. Vsako dejanje mesta je dvonivojsko: na “primarni” ravni se sprejmejo premise — da je napredek gradnja, da je gradnja to gradbišče, da smo mi njegovi ljudje — in šele te premise omogočijo “sekundarno” raven, konkretno stolpnico, konkretno jamo, konkretno prihodnost. Prvo legitimira proizvodnjo, drugo njen proizvod.

Bivati v mestu kot posameznik torej ne pomeni biti odsev nečesa večjega. Pomeni biti tisti, ob katerem se odloča legitimnost. Noga, ki stopa čez prehod, je tiha gesta: vsakokratno, neopazno sprejemanje ali odrekanje veljavnosti temu, kar se okrog nas gradi. Mesto nima globljega temelja od tega. Steklena stolpnica ne stoji na fundamentu resnice o napredku, ampak na tem, da vsako jutro znova stopimo skozi njeno senco in je s tem — za en dan — pustimo veljati. Prav v tem, in ne v kaki strategiji na steklu, je legitimnost tega mesta in nas samih kot njegovih mimoidočih.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2024 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.