Povezovati različno v eno

Zmaj na fotografiji ne varuje mesta pred nečim zunanjim. Varuje neko povezavo. Baker, ki je v stoletju pozelenel, sedi na kamnitem podstavku ob koncu mostu in drži skupaj dva bregova, dve strani, ki brez mostu ostaneta zgolj različni. Prav to — povezovanje različnega v eno — je struktura, ki se ji ne moremo izogniti, ker je način, kako se kultura sploh konstituira. Zmaj je njena podoba: ni ne dober ne slab, ne pozitiven ne negativen, ampak preprosto učinkuje. Deluje kot avtoriteta, ki nam “dovoljuje” ali nas celo prisili, da seštejemo, kar se vsakdanji pameti upira — jabolka in hruške, meščane in meščanke, različne volje in interese — v enote, ki jim rečemo mesto, ljudstvo, država.

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.

Legitimiranje je presegajoči učinek veljavnosti. Zmaj na grbu sam po sebi ne pomeni ničesar; pomeni šele s tem, da ga sprejmemo, in v tem sprejetju postane merilo, ki presega vsako posamezno vsebino in jo veže v celoto. Demokracija je natanko ta postopek, le izpeljan brez temelja. Je tehnika, s katero skupnost proizvaja veljavnost svojih odločitev, ne da bi pod seboj imela kakršenkoli večni fundament. Vsako dejanje ljudstva je najmanj dvonivojsko: na “primarni” ravni sprejmemo premise — ustavo, skupno pripadnost, samo pripravljenost povezovati različno v eno — in šele te premise omogočijo “sekundarno” raven, konkretno odločitev, zakon, izbiro. Prvo legitimira proizvodnjo dejanja, drugo njegov proizvod. Kdor išče temelj demokracije globlje od tega sprejetja, gasi ogenj z ognjem.

Slovenija je mlada. Kot vsaka mlada država nima za seboj fundamenta, ki bi jo enkrat za vselej utemeljil; ima le samokonstituiranje, hermenevtični krog, v katerem tematizira to, kar se v njej dogaja. Ljubljana je kraj, kjer se to zgoščuje. Zato si mesto sposodi star simbol — zmaja, ki je stal tukaj že v cesarskem času; letnica 1888 na mostu meri na habsburško vladarsko obletnico, ne na republiko — in ga vprega v novo veljavnost. Simbol je starejši od države, ki se z njim legitimira, in prav to je poučno: legitimnost ne skače med vsebinami kot iskra, temveč se premešča, prevzema, na novo sprejema.

Druga fotografija to zoži v en sam kader. Za secesijskim zmajem, v jutranji svetlobi izza drevesa, stoji stanovanjski blok iz socialistične Jugoslavije. Trije redovi drug za drugim: habsburški zmaj, jugoslovanski blok, demokratična republika, ki ju danes oba gleda in oba obdrži. Nobeden ni “pravi” temelj pod ostalima; vsak je le vsakokratno sprejeta premisa, ki je omogočila naslednje dejanje. Iste vsebine v naslednjem redu prestopijo v zamenjani status — zmaj iz cesarskega okrasa v republiški grb, blok iz obljube napredka v spomin nanjo.

Bivati v Ljubljani kot v prestolnici mlade države torej pomeni bivati v tem krogu zavestno: brez arogance, da bi bila ta oblika reda edina mogoča, a tudi brez cinizma, da je zato poljubna. Zmaj ob reki drži skupaj bregova, ne da bi katerega razglasil za pravi breg. Demokracija v mladi državi počne isto z ljudmi — različne povezuje v eno, ne da bi različnost izbrisala, in svojo veljavnost črpa edino iz tega, da jo vsako jutro znova sprejmemo. Prav v tem, in ne v kakem globljem temelju, je legitimnost tega mesta in nas samih kot njegovih prebivalcev.

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).