Dvojno dejanje. Knjiga in razstava

Projekt Iluzija besed je nastal kot dvojno dejanje, knjiga in razstava hkrati, ki sta ga Barbara Jakše in Stane Jeršič pripravila po treh letih skupnega dela, sodelujeta od leta 1987. Knjigo je izdala Papirografika, natisnjena je bila v tisoč izvodih pri Gorenjskem tisku v Kranju, razstava z istim naslovom pa je bila odprta v ljubljanski Moderni galeriji. Ob tiskovni konferenci je dr. Jure Mikuž opozoril, da je tako celovito oblikovana fotografska razstava v knjigi redkost.

Delo je v širšem smislu umestil v nadrealizem, v tisti slikarski, fotografski in filmski izraz, ki gradi na osebnem videnju domišljijskega, sanjskega sveta. Za avtorja je bila knjiga premišljen založniški projekt: hotela sta izdelek, ki bo lahko stal tudi na tujem trgu, zato je edino besedilo v njej Cankarjeva pripoved Kakadu z nekaj njegovimi miselnimi utrinki med reprodukcijami, prevedenima v angleščino in francoščino.

Francoski prevod je pripravila Elza Jereb, angleškega Alasdair MacKinnon. Mikuž je projekt pospremil še z esejem Beseda o iluziji besed, kjer razgrne osrednjo napetost celote: beseda je s podobo tesno povezana, a povezava ni nikoli enoznačna; čim bolj je beseda vsebinsko polna, tem laže postane pripovedno neposredna in tem manj ostane odprta.

Fotografije so studijske, črno-bele, izrazito skulpturalne. Iz črnine se dvigajo bela telesa, ovita, prekrita in razgaljena z gubami blaga, zloženimi v kompozicije, ki spominjajo na baročne skupine ali na razmetane odlomke antičnega marmorja: noge, hrbti, obrazi v profilu, roke, ki držijo list papirja — edini prepoznavni predmet v prizoru, in prav zato njegovo pomensko središče.

Telo kot oblika. Ob Susan Sontag

Ni pripovedi, ki bi jo bilo mogoče prebrati; je le prizor, ki se ponuja kot prizorišče nečesa, kar se je pravkar zgodilo ali se bo šele zgodilo. Osvetlitev je natančna, skoraj kiparska, koža in tkanina se izenačita v isti snovnosti, tako da telesa postanejo oblika prej kot oseba. Drugod v ciklu se pojavijo tudi živalski motivi, prav tako izluščeni iz konteksta in postavljeni v isto brezčasno temo. Prav ta postopek — telo, iztrgano iz okolice in spremenjeno v obliko — je tisto, kar projektu odpira dialog s Susan Sontag. V eseju Junaštvo videnja (1977) Sontag opisuje, kako je fotografija lepoto premaknila v tisto, česar oko samo ne vidi.

Ko je bilo običajno gledanje prekršeno in je bil predmet izoliran iz okolice ter s tem abstrahiran, so nastale nove konvencije lepega. Weston, Strand in Kertész so telo zajeli tako, da so mu odrezali okončine, ga sklonili vase in polt upodobili kot neprozorno snov — s tem so zmanjšali njegovo čutnost in povečali abstraktnost oblike; fotografsko gledanje po njenih besedah nenehno spreminja živa bitja v stvari in stvari v živa bitja. Fotografije Iluzije besed stopajo natanko v to tradicijo, a jo obrnejo: telesa niso zvedena na čisto obliko zaradi formalnega užitka, temveč zato, da bi bila videti kot kip, ki nekaj pripoveduje, pa ne izda, kaj.

Še bližje je drugi Sontagin sklep — da fotografije ne pojasnjujejo, temveč pripoznavajo, da je fotografija skrivnost o skrivnosti in da noben napis pomena podobe ne more trajno zamejiti. Moralisti, pravi Sontag, od fotografije zahtevajo tisto, česar ne zmore: da bi govorila. Iluzija besed to zahtevo vzame za svoj naslov in jo hkrati ovrže. Cankarjevo besedilo ob fotografijah ni podnapis, ki bi jih razložil; je vzporeden glas, ki dokazuje, da beseda in podoba tečeta drug ob drugem, ne da bi se kdaj povsem pokrila — ravno v tem razmiku je iluzija.

Oblikovanje knjige in vabila je delo Barbare Jakše in celoto drži skupaj z zavestno zadržanostjo. Platnica je pastelno roza, s teksturo brušenega kamna ali marmorja, na katero sta naslova ILUZIJA BESED in ILLUSION OF WORDS postavljena kot vrezan, komaj otipljiv napis.

Beseda torej ni natisnjena na površino, temveč videti je, kot da je vanjo vklesana in hkrati skoraj zabrisana, kar naslovno misel pove še pred prvo fotografijo. . Imeni avtorjev sta v majhni razprti poševni pisavi na sredini spodnje tretjine, brez okrasja in brez hierarhije med njima. Notranjost sledi isti logiki: velike bele površine,

fotografije, ki dobijo zrak in tišino, drobna tipografija, ki se umakne v rob, ter dvojezično oziroma trijezično zaporedje besedil, urejeno tako, da nikoli ne preglasi podobe. Vabilo ponovi ta ključ v malem formatu — ista pisava, isti pridušeni sivi register, ista odločitev, da naj bo tiskovina videti kot predmet in ne kot obvestilo.

Postavitev v Moderni galeriji

Postavitev razstave v Moderni galeriji je knjigo prevedla v prostor, ne pa je ilustrirala. Fotografije so bile predstavljene kot enoten niz v belem, nevtralnem prostoru, brez pripovedne razvrstitve in brez poudarjenih posamičnih del, tako da je obiskovalec sam iskal zvezo med prizori — natanko tako, kot pri listanju knjige išče zvezo med sliko in Cankarjevo besedo.

Razstava in knjiga sta tako delovali kot dve različici istega dela: ena, ki se je bralo v roki in v času branja, in druga, ki se je hodilo skozenj. Ravno to podvojitev je Branko Sošič v svojem zapisu označil za prvovrsten fotografski dogodek pri nas in za visoko pesem o mladostnem fotografskem žaru — sodba, ki jo velja brati tudi v Sontaginem ključu.

Kar se je nekdaj zdelo junaštvo videnja, se dobra tri desetletja pozneje kaže predvsem kot dosledna vera v to, da podoba nekaj ve, česar beseda ne more izreči.

Naslov: Iluzija besed / Illusion of Words
Fotografija: Barbara Jakše in Stane Jeršič
Oblikovanje knjige in vabila: Barbara Jakše
Besedilo v knjigi: Ivan Cankar, Kakadu, z miselnimi utrinki
Prevoda: Elza Jereb (francoščina), Alasdair MacKinnon (angleščina)
Spremni esej: dr. Jure Mikuž, Beseda o iluziji besed
Založba: Papirografika, Ljubljana
Tisk: Gorenjski tisk, Kranj — naklada 1000 izvodov
Razstava: Moderna galerija, Ljubljana, 1990
Odmev v tisku: Branko Sošič, Iluzija besed je visoka pesem o mladostnem fotografskem žaru