Barbara Jakše in oblikovanje koledarja-kataloga fotografij Staneta Jeršiča (1995)

Ta publikacija je hkrati namizni koledar za leto 1995 in katalog Jeršičeve razstave, ki je gostovala v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec in v Mincovni Státního hradu a zámku Český Krumlov. Da to deluje, je zasluga oblikovanja — Barbara Jakše, ki ga je s Sebastjanom Kurmanškom zastavila tako, da koledarska raba fotografije ne poceni, ampak jo drži v ritmu. Ključna poteza je spirala na sredini in listi, prelomljeni po pol. Ob vsakem obratu se srečata spodnja polovica prejšnjega in zgornja polovica naslednjega lista, tako da se lahko sestavi nov, nepredviden par: barvna fotografija praznega prostora nad toniranim prizorom, ali polje čiste barve ob padajočem telesu. Bralec ne dobi dvanajstih enakih strani, temveč vsakič drugačno kombinacijo, ki jo delno sestavi sam. Barvna polja so izbrana kot protiutež mehki, patinirani fotografiji: rožnata, sivkasto vijolična, ostro zelena, ultramarin, koralna, cian. Nič nostalgičnega — nasičene, skoraj plakatne ploskve, ki fotografijo iz devetnajstega stoletja potisnejo nazaj v devetdeseta. Najbolj svobodno je ravnanje s številkami. Klasične mrežе s stolpci za dneve tedna ni; datumi se razporejajo v ohlapne piramide, stopnice, dva dolga niza ali dva stolpca — oblika se od meseca do meseca spreminja, nedelje pa so označene le s poudarjeno različico pisave. Koledar tako ostane berljiv, hkrati pa postane tipografska risba. Letnica 1995 potuje po različnih kotih strani, ime meseca sedi v majhni ležeči etiketi v vogalu, dvojezično: maj / may, junij / june, julij / july, oktober / october. Besedilna dvolista sta rešena drugače: ozki stolpci na svetli podlagi, Proustov odlomek v ležečem rezu na tonirani ploskvi, tako da citat vizualno lebdi ob glavnem besedilu. Naslovnica pa gre v povsem drugo smer — ležeči format, trakovi rdeče, rumene, zelene in vijolične, rumen krog z imenom galerije. Vesela, skoraj otroška igra barv pred melanholično fotografijo dveh figur: napetost, ki je v tej publikaciji programska. Besedilo je napisal Marko Košan; izhaja iz misli, da je v naravi fotografije smrt — ujet, omrtvičen trenutek, ki v inscenaciji dobi novo, estetsko vstajenje. Oblikovanje temu sledi po svoje: fotografijo pusti pri njeni tišini, okoli nje pa postavi barvo in številke, ki tečejo naprej.

Izdala in založila: Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec ‣ Za založnika: Karel Pečko ‣ Besedilo: Marko Košan ‣ Fotografije: Stane Jeršič ‣ Oblikovanje: Barbara Jakše, Sebastjan Kurmanšek ‣ Postavitev razstave: Almira Sadar, Stane Jeršič, Marko Košan ‣ Razstavišči: Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec; Mincovna Státního hradu a zámku Český Krumlov ‣ Podpora: Gorenje, Fructal, Ministrstvo za kulturo ‣ Naklada: 1.000 izvodov ‣ Leto: 1995

Besedilo in ureditev prispevka: Barbara Jakše
Objavljeno: 30. 7. 2026

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.