O nabrežju, ki je bilo dvakrat samoumevno – prvič kot nemogoče, drugič kot nujno

Na spodnji fotografiji je nabrežje razkopano. Rdečkast makadam, rdeče-bele ograje, bager nekje spredaj, in stolpnici cerkve, ki gledata čez živo mejo, kot da se jima nikamor ne mudi. Na zgornji je isti prostor gotov – tlakovci, klopi, koši za ločeno zbiranje, stojala za kolesa, dva človeka, ki gresta ob reki, in nekdo, ki v senci sedi in ne dela ničesar posebnega. Med posnetkoma je nekaj let in ena od bolj glasnih razprav, kar jih je to mesto imelo.

Zanimivo pri tej razpravi ni bilo, kdo je imel prav. Zanimiv je bil jezik. Ena stran je drugi očitala neživljenjskost – da so to zamisli ljudi, ki nikoli niso razvažali zabojev piva do gostilne. Druga je prvi očitala slepo prakso – premalo domišljeno, prekratko gledano. To je eden najbolj vztrajnih in najmanj plodnih parov v naši javni razpravi: ločevanje na »teorijo« in »prakso«, katerega merilo je do danes ostalo nejasno, uporablja pa se neusklajeno in je izvor marsikatere demagogije. Karikirani figuri arhitekta in obrtnika sta pri tem obvezna rekvizita, s katerima »zdrav človeški razum« pridno proizvaja predsodke o intelektualnem delu – politiki pa se nanj radi opirajo prav takrat, ko gre za omejevanje kritične presoje.

In tu je poanta, ki je bolj poučna od samega izida. Pred prenovo je bilo samoumevno, da promet tod mora teči. Po prenovi je samoumevno, da tod ne bi smel. Isti prostor, ista mesta, večinoma isti ljudje – le kar je bilo prej danost, je zdaj napaka, in obratno. To ni čudež, temveč navada: kar sprejmemo, dobi videz nespremenljivega, in prav v tej negibnosti je njegov učinek, nad katerim se pritožujemo, čeprav ga sami nenehno ustvarjamo.

Ostane torej vprašanje, ki ga tlakovci ne rešijo. Ne, ali je bila odločitev pravilna – to danes ve vsak, tudi tisti, ki je takrat vedel nasprotno. Ampak katera od današnjih samoumevnosti bo čez deset let videti tako nerodno kot makadam na prvi fotografiji.

Nekaj jih je. Samo trenutno so v pravem taboru.

Besedilo: Melissa Stella
Fotografija: Ljubljana, 2008, 2023

Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.