Vrtički, razkopana pot in vednost, ki je nihče ne prizna.

Z višine se vidi vse hkrati: hiše, ceste, blok v ozadju, v daljavi popoldanska svetloba nad hribi. In spodaj, čisto v ospredju, vrtički. Kolibe iz desk, rastlinjaki iz folije, gredice, ozke poti med njimi. Tik ob njih razkopana zemlja, kup gramoza, sled stroja.

Iz zraka nič od tega ne izstopa. Vse leži v isti svetlobi. A v našem vsakdanjem merjenju ni tako. Nekaj v tem kadru velja za resno, nekaj drugega za postranskost.

Znanje smo namreč določili ozko: kot tisto, kar je urejeno v verige argumentov, preverjeno, potrjeno, uvrščeno na lestvico, ki jo postavi družba. Vse, kar tem merilom ne ustreza, izpade. In ne izpade nedolžno — postane snov. Material. Nekaj, kar je “na razpolago” tistim, ki znajo.

Kdo pa ve, kdaj je treba presaditi paradižnik na tej zemlji, ki jo vsako pomlad zalije voda? Kdo pozna, kje se breg podaja in kje drži? Kdo je posadil to drevo in zakaj ravno tam? To so oblike vednosti, ki so nastajale desetletja, iz roda v rod, brez zapisa in brez potrdila. In vendar so prav toliko znanje kot tisto, kar se predava za šolskimi stenami.

Nevarnost te delitve ni v tem, da bi bilo priznano znanje precenjeno. Nevarnost je v tem, kaj se zgodi z drugo stranjo. Ko nekaj ni več znanje, postane snov — in s snovjo se ravna. Prekoplje, prestavi, zravna. Na tej sliki je to vidno: kjer se je nekaj štelo, se je ohranilo. Kjer se ni, teče zdaj razkopana pot.

Zato je pogled z zraka pošten popravek. Za hip pokaže, česar nam vsakdanja merila ne dajo videti: da je vse to eno samo, gosto tkanje vednosti — zapisano in podedovano, priznano in prezrto. Mesto ne stoji na tistem, kar smo se odločili šteti. Stoji na vsem.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2022 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.