Reka, mesto in hierarhija, ki smo jo postavili sami

Reka se vije med bregovoma. Na levi hiše in vrtovi, na desni dolga stavba s ploskimi strehami, v ozadju grajski hrib in za njim Kamniške Alpe. Na vodi privezani čolni, ob bregu pomol.

Ta pogled kaže nekaj, kar se sicer skrbno skriva: da med “višjim” in “nižjim” ni nobene naravne meje. Iz zraka gozd ni manj kot stavba, voda ni manj kot cesta, vrt ni manj kot ustanova.

V našem mišljenju pa ta meja obstaja, in je stara. Nekaj vsebin smo postavili zgoraj — jim rekli duh, um, znanje — vse drugo pa spodaj, kot snov, material, razpoložljivo. Ta razdelitev se zdi vzvišena in nedolžna. Ni ne eno ne drugo. Ravno ona je v zgodovini opravičila nešteto grozovitosti: kar velja za zgolj snov, se sme uporabiti.

Pa poglejmo, kako se taka lestvica sploh vzpostavi. Da bi lahko karkoli storili, moramo nekaj vzeti za izhodišče in temu priznati veljavo. Tisto, kar sprejmemo, postane merilo za vse drugo — in s tem se dvigne. Ne zato, ker bi bilo po naravi višje, ampak ker smo ga postavili v to vlogo. Če bi sprejeli kaj drugega, bi bilo zgoraj kaj drugega.

Težava nastane, ko na to pozabimo. Ko se začasna vloga strdi v stalno lastnost, in tisto, kar je bilo le izhodišče, postane večni sodnik vsega preostalega. Takrat reka ni več reka, ampak vodni vir. Gozd ni gozd, ampak lesna zaloga. Človek ni človek, ampak delovna sila.

Ta pogled to razveže. Reka teče, ker teče — ni je postavil nihče in ne služi ničemur. Alpe za mestom so starejše od vsake naše lestvice. In prav to je pomirjujoče: kar smo postavili, lahko tudi prestavimo. Nobena hierarhija ni vklesana. Tudi tokrat velja le, dokler jo sprejemamo.

Besedilo in fotografije: Melissa Stella
Fotografije: Ljubljana, 2022 · Besedilo: 2026

Besedilo izhaja iz misli knjige Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988).

M

Na prvi fotografiji se most zrcali v Ljubljanici. Skušnjava je, da bi rekli: to je zgolj odsev, zgolj sekundarna, subjektivna podoba nečesa pravega zgoraj. A ta naivnorealistični ostanek je treba opustiti. Odsev v reki ni ponižujoča kopija — je prav tako konstituirana vsebina kot kamen in baker nad njo, del istega samokonstituiranja, ki ga moramo vzeti resno, čeprav zanj (še) nimamo nobenega fundamenta. Mesto ne “odseva” neke globlje resnice o sebi; sebe šele proizvaja, tudi v tej vodni podobi.