Za Yuriko, ki je videla original.
Avgust 2004. Ob dvanajstih opoldne, je pod vodnjakom stala šestnajstletna Yuriko z Japonske v majici z napisom “Nova zvezda Evrope” — najmlajša med osemindvajsetimi obiskovalci. Na vprašanje o vtisu je odgovorila z eno samo besedo: Genuine. Pristno. Dve leti pozneje so rečne bogove za njenim hrbtom odpeljali v Narodno galerijo in na njihovo mesto postavili kopijo. Robbovi Sava, Krka in Ljubljanica so torej odslužili svojo zadnjo poletno sezono na prostem tik preden je najmlajša obiskovalka iz zbirke — ne da bi vedela — potrdila oceno, ki bi bila danes na istem mestu tehnično netočna.
Robbov vodnjak
Vodnjak treh kranjskih rek. Eden najpomembnejših baročnih spomenikov v Ljubljani in eden najprepoznavnejših mestnih simbolov. Leta 1743 so ga mestne oblasti naročile pri Francescu Robbi (Benetke 1698 – Zagreb 1757), tedaj vodilnem kiparju in kamnoseku v mestu, danes veljavnem za najpomembnejšega baročnega kiparja na Slovenskem. Šolal se je pri Pietru Baratti v Benetkah; osnovno idejo je dobil pri Berninijevem Vodnjaku štirih rek na Piazzi Navoni v Rimu, pri zasnovi celote pa se je naslonil na vodnjak na Piazzi della Rotonda, kakor ga je leta 1711 predelal Filippo Barigioni. Barigionijevo štirikotno shemo je Robba spretno preoblikoval v lažjo in vitkejšo trikotno — usklajeno s tremi smermi, iz katerih so gledalci lahko prišli na prostor pred Mestno hišo. Tri krepke moške postave z vrči so šele nekaj let po postavitvi identificirali kot rečne bogove Save, Krke in Ljubljanice, ime Vodnjak treh kranjskih rek pa se ga je prijelo šele v prvi polovici 20. stoletja. V 19. in 20. stoletju sta vodnjak in tlak okoli njega doživela številne spremembe; izgubljene so prvotne stopnice in kamniti vogalni stebriči, figure iz carrarskega marmorja pa so zlasti v zadnjih desetletjih utrpele veliko poškodb. Po treh desetletjih dela je original na Mestnem trgu jeseni 2006 nadomestila kopija, restavrirani izvirnik pa je bil poleti 2008 postavljen v Narodno galerijo.
Prišli na počitnice, odšli kot ambasadorji
Poleti 2004, v prvih mesecih po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, je na izbranih ljubljanskih lokacijah nastala serija portretov tujih obiskovalcev. Vsi nosijo isto belo majico: napis SLOVENIJA Nova Zvezda Evrope – New Star of Europe in pod njim mrežo štirih anonimnih obrazov. Vsak portret spremlja list po enotnem obrazcu — država, ime, vtis o Sloveniji, starost, poklic, datum in ura, kraj. Aaron iz ZDA na dvorišču Akademije za likovno umetnost. Šestnajstletna Yuriko z Japonske pri Robovem vodnjaku. Devetnajstletna Maya z Danske na Metelkovi. Dvajsetletni Aaron iz ZDA na dvorišču Akademije za likovno umetnost in prav tako dvajsetletni Joschka iz Nemčije na Ljubljanskem gradu. Enaindvajsetletni Haakon z Norveške pred Tivolskim gradom. Triindvajsetletni Francois iz Švice na Hribarjevem nabrežju. Štiriindvajsetletni Ivan iz Argentine na Mestnem trgu, njegov vrstnik Humberto s Portugalske na železniški postaji in Reinhild iz Avstrije na Ljubljanskem gradu. Petindvajsetletni Juho s Finske na Mestnem trgu in Tomaš s Češke v Križankah. Šestindvajsetletna Emina iz Bosne in Hercegovine na Hribarjevem nabrežju in Emma iz Švedske v parku Zvezda. Sedemindvajsetletna Jolanta s Poljske v Grajskem drevoredu in Kim iz Južne Koreje na Gornjem trgu. Dvaintridesetletni Theodoros iz Grčije na Slovenski cesti. Petintridesetletna Chia-Ying Lin s Tajvana pod Plečnikovimi tržnicami. Sedemintridesetletni Szabolcs z Madžarske pred Muzejem moderne umetnosti. Triinštiridesetletni Franco iz Italije na Grudnovem nabrežju in Peter s Slovaške na Slovenski cesti. Štiriinštiridesetletni Alain iz Belgije pred Mestno hišo, Guido z Nizozemske na Gornjem trgu in Orly iz Izraela v Križankah. Petinštiridesetletni Victor iz Španije na Dvornem trgu. Enainpetdesetletni Paul iz Velike Britanije na Ciril-Metodovem trgu. Dvainpetdesetletni Philippe iz Francije na Zvezdarski ulici. Štiriinpetdesetletni Aleksey iz Rusije na Tromostovju. In oseminpetdesetletni Mike iz Avstralije v hostlu Celica — tisti, ki je na vprašanje o starosti odgovoril »Too old (58)« Razvrščeni so po starosti; kar se med njimi nabira, ni pot skozi mesto, ampak pot skozi eno človeško življenje — v teh podobah, kot je zapisal Milček Komelj, iščemo »sledove (vse večje?) človeške zrelosti«.
Majica je miniaturna institucija, nošena na telesu. Slogan ni opis stanja, ampak merilo — in merilo si svojega področja ne najde, ampak ga šele vzpostavi. Iz naključne množice mimoidočih izreže množico ustreznih in v istem zamahu proizvede tiste, ki v kadru ostanejo samo mimoidoči. Na posnetku s Tromostovja se to vidi neposredno: en sam človek v majici, okrog njega dekleta in gospa, ki merila ne nosijo in zato v tej sliki nikamor ne pripadajo. Merilo je pri tem šibkejše, kot se dela. Nobeden od upodobljencev ni od tod, mnogi niso niti iz Evrope, in vendar so prav oni tisti, ki na prsih nosijo njeno novo zvezdo. Trditev potrjujejo ljudje, na katere se ne nanaša. Taka meja je porozna in določati jo je mogoče le z ene strani: resnično ne obstaja pred legitimacijo, ampak nastane šele z njo.
Drugi del te mehanike je obrazec. Fotografija je zmeraj le drobec in njena teža je odvisna od tega, kam je vstavljena; podnapis je glas, ki naj bi storil tisto, česar nobena fotografija ne zmore — spregovoril. Toda tudi povsem točen podnapis je le ena, nujno omejujoča razlaga. Obrazec ob teh portretih te vloge niti ne poskuša odigrati. Ne pojasnjuje, ampak pripoznava. Starost, poklic, ura in kraj so neizprosno natančni, vtis o Sloveniji pa je edino mesto v obrazcu, kjer govori upodobljenec sam — in prav ta rubrika je odprta, osebna, izrečena z gostoljubjem obiskovalca do dežele, v kateri se je znašel.
Kraji niso ozadje, ampak drugi seznam. Tromostovje, nabrežja, tržnice, dvorišče Akademije, Mestna hiša — mesto, ki je bilo tisto poletje samo sebi razstavni prostor, sveže prebeljeno za pogled od zunaj. Vsak upodobljenec stoji na točki, ki je bila takrat mišljena kot obljuba: tukaj se bo zgodilo tisto, kar prihaja. Prostor je bil poln načrtov, ki takrat še niso imeli oblike, in fotografija jih je lahko ujela samo posredno — kot arhitekturo, ki jih čaka. Tako se v vsakem posnetku srečata dve topografiji: mesto, ki obstaja, in mesto, ki je bilo takrat še sanjano.
Isto razmerje je vpisano že v majico. Na prsih vsakega upodobljenca so štiri tuje, neimenovane fotografije obrazov; nad njimi je obraz, ki ima ime, starost in poklic. Portret, ki nosi portrete. Fotografija tu ne dokumentira slogana, ampak ga oblači v ljudi. In pričakovati bi bilo, da enotno oblačilo izenači — zgodi se obratno: identitete ne zabriše, marveč jo kontrastno poudari. Prav ta pestrost je tisto, na čemer stoji nacionalno raznolika Evropa, in prav ta pestrost je tisto, česar slogan ne more zajeti.
Med posnetkom in tem branjem je dvaindvajset let. To ni le razdalja, ampak nova plast projekta. Slogan je bil promocijski izdelek države v trenutku njenega vstopanja; danes je dokument obdobja, trditev, ki se je iztrošila hitreje kot bombažna majica, na kateri je natisnjena. Nekateri kraji so prezidani, nekaterih vtisov o Evropi ne bi več izrekli enako, upodobljenci so ostareli natanko za toliko, kolikor jih je serija razvrščala. Tisto, kar je bilo takrat pričakovanje, je zdaj preverljiva zgodovina — in ravno v tem se pogled nazaj obnaša kot fotografija: nekaj, kar je bilo posneto z natančnostjo, a brez vednosti, kaj bo iz tega nastalo, in kar zdaj gledamo, ker vemo, kako se je izšlo.
Fotografija tudi najbolje mišljeno in korektno opremljeno gradivo na koncu pripelje do odkritja lepote; medij, ki sporočilo prenaša, ga s tem estetizira. Projekt se temu ne izmakne, ampak to nastavi za ogled. Kar ostane, na koncu ni slogan. Ostanejo ljudje, ki so se na ulici ustavili, oblekli tujo majico in privolili, da stopijo pred objektiv — brez pogodbe, brez koristi, iz same pripravljenosti sodelovati. Podarili so obraz, ki ga niso mogli vnaprej videti, četrt ure svojih počitnic in nekaj stavkov o deželi, ki je bila zanje naključje. Podarili so zaupanje neznancema s fotoaparatom. Prav to je tisto, kar je preživelo vsa ta leta: ne trditev na majici, ampak dokaz, da je bilo mogoče tujega človeka nagovoriti in da je rekel da.
Mesto se je od takrat prezidalo. Trditev na majici je zbledela. Ostali pa so pogledi ljudi, ki so nekomu neznanemu podarili nekaj minut svojega poletja — in ta pogled je še vedno naravnost pred nami.
Besedilo: Barbara Jakše
Fotografija: Barbara Jakše, Robbov vodnjak, Ljubljana, 2004, 2024
Navdih in vir: Jože Pučnik: Kultura, družba in tehnologija (Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Ljubljana 2008; 1. izd. Obzorja, Maribor 1988), Susan Sontag: O fotografiji (1977)